Olimpija: Maroussi: na žalost že videno

Nova sezona, stari sedež, ista pričakovanja.

Saj bi bil krivičen, če bi zapisal, da se spet ponavlja zgodba zadnjih let, ker je vsaj v pristopu k igri vidna razlika. Fantje borbajo več in tudi bolje znajo tapkati. Nisem edini, ki misli tako, saj je bila dvorana lepo napolnjena, čeprav je ostala obljuba o razprodanosti neuresničena. Še dragonsi so se po dolgem časi izkazali tudi na basketu. A klinac, rezultat prav prekleto spominja na prejšnje sezone, ko je bila Olimpija bolj topovska hrana kot kaj drugega. Upam, da letos le ne bo tako.

Olimpija: jesensko spoznanje

Nekaj kar takoj razčistimo. Res je v osnovi navijanje za neko ekipo bolano, hecno početje. Pač, tuliš na tribuni za nekoga, ki ga ne poznaš in ta v primeru zmage edini resnično profitira v materialnem smislu. Vsi ostali imamo v denarnici nekaj minusa, a smo v spektaklu nekako izpolnjeni. Skratka, na prvi pogled ni prav veliko koristi od posedanja na tribunah, sploh, če vzameš v obzir, da bi v tem času lahko počel tudi kaj bolj samouresničitvenega, kaj jaz vem: vzgajal, bral knjige, šraufal omare, lezel po hribih na primer. Ampak, klinac, početje paše. Vmešaš še nekaj simbolike, tradicije, idealizma in navdušenja nad športom pa stvar postane čisto znosna. Srečaš frende, vmes zatuliš kako popularno geslo in kasneje, po dogodku, stvari, še temeljito analiziraš. Stvari potekajo tako že od nekdaj in samo najzvestejši so ponavadi tako pomembni, da si zaslužijo spremstvo želvakov, ki potem omejujejo njihovo gibanje, jih malo pregledajo ter opravijo vse stvari, potrebne za ohranitev javnega reda in miru. A mirno spremljanje dogodka očitno postaja za ljubljansko publiko stvar zaporniške poslušnosti in strogega nadzora. Kako drugače naj si razložim obnašanje policije v zadnjih nekaj mesecih. Ta policija se očitno obnaša tako, da ji pridevnik štajerska ne uide. Recimo, da štekam zakaj so zadnjič obrnili vlak pred Mariborom in seveda štekam, da je v centru mesta potrebno ustrezno ukrepati, a dogajanja na tekmi pa le ne razumem popolnoma. Najprej ultrasi vijolični zmečejo bakle na igrišče in želvaki to sprejmejo z razumevanjem. Nekaj kasneje razburjeni gledališčnik v zelenem skuša pojasniti modri želvi vsaj malo sporno (ne)ukrepanje. A modra želva tega ne dojame in zato pokliče kordon (saj bi rad napisal modrijanov) grobijanov na gledališki del tribune, kjer se modri, za nameček, začnejo uriti v razprševanju solzivca direktno v oči. Glej posnetek od 3:50 naprej.

*vir: Ekipa – You tube

Ne vem, ne vem kako naj bi taka dejanja prispevala k umiritvi scene. Da je šla sobota še bolj v franže je poskrbel gol v nadaljevanju. Klinc. Upam, da bo v sredo bolje, navkljub hecni uri začetka. Verjetno je tekma namenjenega zgolj študentom in srednješolcem. A po drugi strani mirne ljubljanske publike in nervoznih policajev vsaj zeblo ne bo. Eh, kaj bi se sploh sekiral, trdobučneži so pač na obeh straneh ograje. Bo treba po kontemplacijo v hribe.

Po zmago v ZMAJEVO GNEZDO ?

Končno gradnja stadiona v Stožicah napreduje toliko, da se vsi nepotešeni vedno raje oziramo po gradbišču in pozabljamo na travmatične čase obljub. Očitno bo v bližnji prihodnosti res stalo nekaj športno spodobnega tudi v neposredni bližini. To me prav privzdiguje in navdušuje, pač padam tudi na rek »kruha in iger«. Še posebej me radostijo tisti majhni prebliski o zadovoljevanju osnovnih človeških potreb (nikakor se ne znebim težkih misli ob srečanju s spomini na bežigrajski wece, na super stole, na odlične vrste za pir, za gnečo pri vstopu in ostale delikatese ), če sem se že sprijaznil z mislijo, da prav vsak teden na prihodnjem objektu pa le ne bom deležen vrhunskih predstav mandeljcev na igriščih.

OLIMPIJA: Proti četrtku

V glavnem se je zainteresirana javnost že okoristila s četrtkovim basketom. Mediji so rutinirano napovedali dogodek, zaslediti je bilo že prve predstavitve nasprotnika, igralci so obljubili srčno igro in za kompletno skico manjka samo še mnenje tisith, ki zaidejo na Lebanovo. Kot iztočnico ponujam naslednji preblisk. Se zdi, da je bilo za sprožitev jezika že skrajni čas, še posebej, ker so karte že kupljene, šali oprani, boljše polovice seznanjene s četrtkovimi odhodi in poznimi prihodi, verbalnim repertuarjem. Ena o basketu, ki ga bodo zeleni odšpilali v Badaloni: Sam optimistično pričakujem poraz za deset pik, kjer bodo za končni uspeh manjkale točno Hukičeve trice. Morda je prav, da že vnaprej nekaj krivde zvalim na centra, ki bosta sicer borbeno, a malce izgubljeno igrala, hkrati ju še sodniki ne bodo marali. Kot tudi ne Zupana. Tako je že v navadi. Seveda bosta svetli točki predvsem Ilievski in Ožbolt, Marko bo prispeval standardne vložke: torej nekaj skokov in par košev v “Milič stajlu”, Rudež bo verjetno deloval kot presenečenje in bi morda lahko bil bolečina v riti za tiste, ki bodo na njem vršili obrambo. Upajmo na konstantnost. Zna biti, da bo za Olimpijo usodnih nekaj tistih minut, ko bo peterka dobro premešana in bo parket drgnil tudi Wallace. Ker bodo izgubili proti aktualnemu ULEB zmagovalcu, nas to ne bi smelo preveč potreti. A po drugi strani, nekih prav hudih imen ta ekipa spet nima (ajde, Rubio) in morda bi Milič lahko uveljavil svojo izkušeno predrznost. Sicer pa je Joventut trenutno na četrtem mestu ACB lige. Bodi dovolj za napovednik in rajcanje do četrtka. V španske basketaše se nisem preveč spuščal, ker me pač zanima zelena barva.

Stadionske krace

Je čas brezbrižnosti in je čas kašljanja. Zdaj je čas prehladov. Res, zakaj bi za Bežigradom kaj potekalo gladko in kot se šika. Bežigrajcu se trenutno dogaja Vasko oz razveljavitev soglasja k obnovi stadiona. Če se ne bi dogajalo zares, bi nemara pomislil na kako ostudno, totalno zamorjeno dramo v črno-beli tehniki. Ampak, ne, to se dogaja tu in zdaj, medtem pa sam še vedno ne uspem doumeti veličine te kulturno-urbanistične politike, kjer je bolj sprejemljivo, da neka stvar propada kot pa, da se na novo definira. Pa četudi brez tistega trapastega oranžnega zidu. Če je bil Plečnik zaradi tega veličina. Ne verjamem. Zapriseženi zagovorniki zidovja, “pejte se malo solit” in stopite ven iz pisarn, se usedite na zelenca pa se sprehodite okoli te vaše kulturne dediščine ter se je nanjuhajte. Scalina iz zidu verjetno še zdaj ni odsmrdela. Najbolje, da malo zaselotejpate, da se konstrukcija ne bo sesedla. Naj se ohranijo arkade zraven Dunajske in oltar oz. VIP tribuna, ne pa da se vam dviguje zaradi nekega zidu. Se zdi skoraj samoumevno, da so ljudje tudi takrat vedeli, da je potrebno zadevo zamejiti. Večjega pomena v tem zidu jaz ne prepoznam. Po drugi strani pa pritrjujem Borisovemu mnenju, da je Sead Mulahasanović tam nekaj pecal Metko in da so Sklonište tam posneli Hasana. Torej ima tudi zid nekaj dodane vrednosti.

p.s. vidim, da bo treba spet v hribe….