Komaj je dobro pomežiknil, že je ugledal dve režeča frisa nad sabo (pa nista bila šakala), ki sta zadovoljno čakala, popolnoma prepričana v genialnost njunega načrta, da potisneta njegovo nakano v novo fazo. Trenutek zmedenosti je sicer priklical zaskrbljen obraz, a že naslednji trenutek je dojel, da današnji dan ne bo minil v običajnem ritmu. Izza zamrežene postelje je namreč s kotičkom očesa ugledal nov, še po trgovini dišeč nahrbtnik, namenjen prenašanju carjev. Še sam se je zarotniško, tako kot pravi mafiozo, torej samozavestno in na ves glas, zasmejal. Zaradi neučakanosti je mleko kar samo spolzelo po grlu navzdol in še kakec je pospešeno brzel plenici naproti. Med preoblačenjem ni zmogel mirnosti, menil je, da se vse odvija prepočasi, da preveč premišljujeta. Pravzaprav je postajal jezen, saj potrebe po takem obnašanju zares ni bilo. Sam je bil premislil vse podrobnosti današnjega dne. Jezno je zacepetal, povzdignil glas in v trenutku postal žrtev napačne interpretacije, saj je namesto v nahrbtniku, kakor si je bil zamislil, pristal na blazini kot vsak običajen dan. Malo debelo je pogledal, utihnil in spotoma pogledal proti Ferdu, slonu navihancu. Ta ga je toliko pomiril, da je še nekajkrat naključno udaril po pojoči knjigi ter se prepustil nenadzorovanemu toku dogodkov. Sicer je bila zabava z opazovanjem jutranje scene popolnoma dovolj za dober skok v pustolovščino. Osebka sta tekala po stanovanju, nabirala stvari, jih metala ven, pa spet noter, preurejala in parlamentirala o možnih scenarijih. Sklenil je, da je bila za zadostne priprave očitno prekratka noč in je zato tolerantno molčal še naprej. Sčasoma je postal utrujen, veke so se kar same zapirale, nejevoljno je moral priznati premoč ustaljenemu bioritmu.
se nadaljuje
