Pritožba

Odkar Capi ima otroka, z mano vicev več ne poka.

Samo z vozičkom se sprehaja, na pasje žure ne prihaja.

Zdaj še mojemu šefu se zmešalo je, na povodec sili me.

A  enkrat  ga ukanil bom, petarde si nabavil bom.

 

 

Na poti v zverinjak

Ob vpeljavi nove rubrike se spodobi zapisati nekaj uvodnic, ki naj predstavijo tematiko, zakoličijo območje objav ter uvedejo kontekst, spotoma pa še pokažejo na zglede, ki narekujejo ravnanja naslednjih objav. Ne bom kompliciral, raje zgolj na hitro skiciram sosledje dogodkov:

Vse skupaj se je pravzaprav začelo nekaj mesecev nazaj, ko sem šibal v knjižnico poravnati zamudnino, pa sem v gneči pred pultom čakal in se mi je v roke prikradla mala knjižica s povsem enostavnim naslovom: Mačke malega mesta, Lovšinova Darja  je bila podpisana kot avtorica. Ker sem upal na veliko slik, ki naj poskrbijo za odklop v čakalni vrsti, sem jo začel listati in po nekaj straneh sem se začel režati ko pečen maček.  To je namreč (bila) taka imenitno trapasta knjiga, kjer se je na vsaki strani sončil en muc, spodaj pa je bil zapisan ravno prav butast verz, da sem se moral nasmehniti zaradi preproste prisrčnosti. In seveda, bližalo se je fotrovstvo, debate se uhajale od običajnih zagat s hribi in basketom v druge sfere, sfere bližje mačkonom iz knjige. V trenutkih odklopa sem se še sam poskusil v zapisovanju traparij. Ta rubrika je rezultat takih štosev.