030709: 582 → 1911 (5.del)

Izpeljava načrta se je prelevila v sklepno fazo. Večjih odstopanj ni bilo in zato se je požirek aptamila še toliko bolj prilegel. Pred njim se je odprl svet o katerem je le slutil in ga v resnici ni zmogel celega zaobjeti. Lahko je že zagledal tako želeni cilj. Pravi hribi čisto od blizu, skala da bi jo skoraj lahko zatipal, če bi znal hoditi, razgiban teren za plazenje, travne zaplate z macesni za senco in miren počitek. Od spodaj je prihajal šum Male Pišnice, iz stene so odmevala povelja, na sredini pa se je razgibano kazala krnica, vsa razdrapana od učinkov silne narave. Ostanki ledenikov ter ostanki velikih odlomov so sestavili izjemen ambient. Tam na desni strani je pot peljala naprej, cilju naproti. Tja je usmeril svoji šerpi, tam je naletel na prvo poplezavanje, resda v nahrbtniku in tam je ves pozoren spremljal stopicanje po ozki polički s skoraj prepadnim iztekom na desni strani. A pot je bila markirana, napredovali so z iskricami v očeh. Bolj so se bližali jezercem večje je postajala utrujenost in z njo je prihajala tečnoba. Verjetno zgolj kot posledica velikega višinskega preskoka, saj se je že cel dan gibal na višini 1800 metrov nad morjem. Še, več približeval se je točki z zapisom 1911 nmv, kot je pisalo na vrhu Slemenove špice in nestrpnost je bila vedno večja. Na jezercih je ukazal še zadnji postanek pred naskokom na vrh. Na hitro se je pomiril, ustavil konje in spet preklopil v prešerno razpoloženje. Postanek je bil zaukazal zgolj za toliko, da se okrepča, malo spočije in oceni razmere. Sonce se je namreč že spet skrilo za oblake, sopara je še malo bolj pritisnila in oblaki so se zgostili skoraj tako, kot da bi se želeli spraviti v konzervo. Dodatno gubico skrbi so povzročili še pogledi sestopajočih. V njih ni bilo zaslediti brezskrbnosti. Vseeno sta šerpi na hitro postavili bazni tabor in povabili k gostiji preostale prebivalce jezerc. Na malico so tako prišle 3 kavke, 25 mravelj in en hrošč in 12625 mušic. Od vseh naporov je pomotoma poslal 3 mravlje v večna lovišča, a večje škode vseeno ni napravil. Edinole šerpi sta bili zaskrbljeni spričo dejstva, da je mastermind v silnem skoku za mravljo z eno nogo pristal v bobku. Vonjave za nazaj so bile zagotovljene.

Zaradi ponovnega ogleda linij nekaterih legendarnih podvigov se je pprestopanje v baznem taboru malo zavleklo. In že je iz Tamarja povleklo, malce je zagrmelo, že je začel preštevati prve kaplje. Vrh je zato tokrat izostal, a sam je bil zadovoljen. Uspel je povonjati pridih prave pustolovščine v zaresnih hribih. Mah, kakšen Molnik si je še zamrmral, odslej rinem samo še gor. Samo, da jima prodam idejo kot da bi bila njuna. Na povratku v dolino je že sladko dremal. Pustolovščina utrudi tudi največje med junaki.

Konec.

030709: 582 → 1911 (4.del)

Končno se je uspel izviti objemu že skoraj premajhne lupinice. Sicer je protestiral, ko je intenzivno pomagal pri oblačenju, a je postopek ob prvem stiku z zunanjim svetom sprejel z razumevanjem. To so pravi hribi, si je mislil, ko je prvič ugledal neskončne skalne stebre, melišča med nizkimi borovci, s potkami prepletene prehode. Zrak je postregel s hladno svežino, nič zatohlega ni bilo v njem, vetrič je z lahkoto kuštral in na tleh je bilo še vedno mogoče zaznati silovitost nočnega neurja. Vzdušje je bilo prej jesensko kot poletno. A z načrtom so šli že predaleč, možnosti za popolni umik ni bilo več. Še najhujši možni umik bi predstavljal zgolj umik v kočo, kjer bi se že našlo dovolj zanimivosti, da dan ne bi šel v franže. Vseeno je bila to zgolj skrajna možnost, saj je bila odločenost vpletenih prevelika za kakršenkoli kompromis. Končno sta se šerpi pripravili in ga naložili v nahrbtnik. Sedaj se je šele začela zabava. Bojda je ježa slonov podobna temu, kar je izkusil v nekaj naslednjih urah. Malo naprej, malo nazaj, metri pa izginjajo pod nogami. Zgodba je tako zavila novemu poglavju naproti, saj so nekaj korakov naprej ujeli izbrano stezico in se začeli vzpenjati. Skoraj je že zajokal, ko ga je hotelo rušje ugrabiti, a je tudi tokrat vztrajal v tišini. Navsezadnje je on predlagal iskanju waitapuja, navsezadnje je on želel višje, on je bil tisti, ki si je zaželel novih spoznanj. Zato je zdržal teh prvih petnajst minut v nizki temno zeleni. Slika iz realnosti se je z vsakim zibom navzgor lepšala, ni minilo veliko, ko je bila že skoraj identična tisti idealni predstavi iz prvih trenutkov spoznanja. Molniška panorama se s to pač ni zmogla primerjati. Preskok je bil prevelik, da bi ga zmogel zadržati zase, zato je zavriskal s polnimi pljuči, noge je vzdignil v zrak , skoraj do ust in si pripravil ekstremno zibanje. Še šerpo je usmeril v pravo stran in že sta poskakujoč občudovala strmine Prisojnika, Razorja, Planje. Pogled vstran je postregel z modrovanjem o malce resnejšem hribolazenju v stenah Šitne glave, Male in Velike Mojstrovke. Čeprav je bilo slišano mešanica nostalgije in načrtov ter lovskega paberkovanja je prisluhnil z zanimanjem. Razumel je bolj malo, a slišati je bilo zanimivo. Z zanimanjem je čakal kaj ga bo presenetilo v nadaljevanju. Vreme je medtem začelo kazati sumljivo poletni obraz, žgoče sonce se je vsake toliko izvilo iz objema zašpehanih oblakov in skoraj soparno posijalo. Na srečo ima njegov nahrbtnik pripravni senčnik, potep je bil zato še vedno zgolj v užitek. Pot se je vila v okljukih proti velikemu macesnu, kjer bi morala biti prva malica. A se je zmotil v predvidevanju. Za macesnom so se okljuki nadaljevali, ritem hoje ni pojenjal  in kmalu na sedlu so ujeli še eno podobno družbo. Skrajno vljudni pozdrav je razkril, da družbica sestavljena iz vnukinje, ome in großfotra verjetno prihaja izza severnih meja.

se nadaljuje

030709: 582 → 1911 (3.del)

Vozil se je po neznani pokrajini. Ničesar ni prepoznal in vse mu je bilo novo. Pravzaprav niti ni dobro razbral kaj vidi. Okolica je prehitro švigala mimo njega, da bi zmogel vsaj približno določiti stanje zunaj. A nekaj je vseeno opazil. Smogasto nebo se je pospešeno oddaljevalo, na levi in desni je opazil temnejšo zeleno, kot je je bil vajen doslej. Zadovoljno se je pretegnil ob spoznanju, da njegov načrt v resnici deluje. Res potuje in nikjer ni opaziti Molnika. Še enkrat je pogledal ven in se prepričal, da je pokrajina navkljub zamegljenemu nejasnemu pogledu dejansko drugačna. Pomislil je še, da bi za večjo lagodnost nekako odmislil enakomeren ropot, ko je od spredaj zaslišal opozorilo: »vozi počasneje, manj sunkovito, zdaj se začnejo ovinki«. Od spredaj je še zaslišal nekaj renčanju podobnega, potem pa se je spet osredotočil na opazovanje. Zunaj so si spremembe sledile v hitrejšem ritmu, nebo je postalo sinje barve, vsak ovinek je postregel s kako novostjo. Če so prvi desni ovinki nakazovali vstop v neprehodni smrekov gozd, so levi kmalu postregli s prepadnimi stenami, trenutek zatem pa je že lahko ugledal jaso s klopco pod macesnom. Sopihajoči kolesarji in motorizirani iskalci presežkov ga niso preveč zanimali. Enostavno jih je bilo preveč, da bi se jim lahko posvetil. Tudi koče ob poti je zgolj ošvrknil s pogledom, saj je takrat praviloma zagledal tudi bitja, ki jih dotlej še ni videlo njegovo oko. Nekaj belega, frotirastega na štirih nogah se je sprehajalo mimo. Bolj je avto sopihal, višje so bili, širši so bili razgledi. Vse bolj neučakano je bentil ter v mislih izbiral cilje. Pa tja gor, pa od tamle s sankami dol, pa na tisto melišče in na tistole frotirko. Samozavesti navkljub ga je obilje novosti, obilje še ne videnega plašilo. In kaj za vraga pomenijo tiste oznake na modri podlagi, ki se pojavijo vsakih nekaj metrov? Na to vprašanje še zdaleč ni znal odgovoriti. Malo nad oznako 24 se je pokazala izravnava in ropotanje je obmolknilo.

se nadaljuje

Uživaško na Sonnblicku

Izkušnja z Debele peči je zgolj spodbujala v nove cilje, prav nestrpno sem pričakoval turo na Sonnblick (3106 nmv). Vremenska napoved je obetala uživancijo ožganih lic, širokih razgledov, lepih zavojev in zadovoljne utrujenosti konec dneva. Tako se je tudi zgodilo. Tudi teden dni kasneje tura odzvanja kot protiutež vsakdanjim obveznostim, še vedno se iskri. Pa se v bistvu ni zgodilo nič revolucionarnega, samo navsezgodaj smo se naložili v en avto, se odpeljali dve uri stran, tja do Heiligenbluta, nakar smo nataknili smuči ter se odpravili 1500 nmv višje, kjer smo na koncu sicer malo preklinjali višino, nekateri nepopolno opremo, vsi štirje pa smo se zgolj načeloma hudovali nad vetrom v zgornjih nadstropjih, ki nas je prisilil, da smo nase navlekli vetrovke. O urah vzpona tokrat ne bom, so bili tudi že bolj brezkompromisni pristopi k turi. Skratka: kratko okrepčilo na vrhu je že namigovalo na nestrpnost zaradi skorajšnjega spusta. In smo šli. Zgoraj še skorjasta zabava se je kmalu spremenila v uživaško vijuganje po ravno prav odjuženem snegu, odbiranje strmin je bila prijetna obveznost, slalom med drevesi je raztegoval ustne, makina se je na žalost prehitro prikazala. No ja, ura petinštirideset je vseeno spodobno trajanje turnega smuka. Jasno, da smo prismučali praktično do prtljažnika. V razmerah, ki smo jih prejšnjo soboto užili na tem vrhu zlatokopcev, je izlet prava reklama za turno smučanje. Sicer ne preveč estetski hrib z metereološko spako na vrhu nudi v ustreznih vremenskih razmerah (beri: sonce čez dan in nočni mraz v kombinaciji z že počivajočimi plazovi v dolinah) idealno široka pobočja s humanimi nakloninami in navdušujočimi izteki, kjer ni prostora za spraševanje o smiselnosti početja, ampak nastopijo trenutki lagodne sproščenosti. Želja po več in še, se je še pred zaključkom zadnjega zavoja vriskajoč prikradla v ospredje. V enem tednu se želja ni zmanjšala, kot zanalašč misli spet bežijo v Heiligenblut na cesto, ki pelje proti Johanissbergu, Vorderer Bärenkopfu, Mittlerer Bärenkopfu, Großes Wiesbachhornu in potem samoumevno zavije še proti Romariswandkopf. Aj, jaj jaj, več ko imam opreme, več opcij se ponuja, manj časa ostaja…jao, jao.. Res hecna zadrega, ko začneš te spremenljivke vstavljati v realnost. A tem kdaj drugič. Howgh – spisal sem.

p.s. jasno je, da klikneš pa pogledaš….

Izlet na Rožnik

Kot za šalo,

sploh ne malo,

v četrtek smo na Rožnik šli, da bi se oblajali.

Hripavi vsi,

tam ujeli smo medveda,

kosti še zdaj je polna skleda.