Z Ali Enom na Planjavo

Fina glasbena mešanica me meša zadnjih nekaj dni. Furam romantiko z Alenko Godec in pametujem skupaj z Ali Enom. Še vedno huda mešanica, ki povzdiguje.V ospredju je seveda Leva scena, ki pravzaprav ni prav veliko izgubila na aktualnosti. Okej, morda »kakšen sex on the phone« ni več in, ampak ostalo bolj ali manj še danes velja. Tudi Stremetzky se še vedno sliši enako strupeno. Je pa res, da se je Ples-tenjak vmes popravil. Vsaj za moj okus. Leva scena je (bila) res ena huda plata. Citati so ob prilikah še vedno na zalogi. V bistvu z veseljem čakam na obletnico. Vse povedano mi seveda ni preprečilo, da se v četrtek zarana ne bi odpravil skozi Repov kot na Planjavo. Pokorno javljam, da je pot na Jermanco lepa, fina, gladka, nad standardi. Peške sva jo potem pičila lepo navzgor čez gun gozd, pa mimo tistega rušja, mimo tolmunov v zgornji del Repovca in sva zato jako suvereno po treh urcah uletela na Srebrno sedlo. Vmes so itak šibali spomini in kot ponavadi, tudi zaobljube inu pametovanje o tem in onem. Itak, da so pereče problematike vsepovsod, a ni, da bi to uničilo težke karakterje. Čeprav se je na sedlu kmalu zgodilo točno to.

Neka sapica naju je malo provocirala, češ da lahko naju dva junaka vrže po tleh tako kot je kakih petnajst minut kasneje eno planinko. Seveda je popolnoma ustrezno, da na tem mestu vprašate kaj ostane popajem za ustrezno rezistenco. Kateri je tisti hud  dotik ? Sendvič ali dva bo kar pripraven odgovor, z njima sva skoraj po štirih prišla prav na vrh Planjave. In to na dan, ko naj bi bili sunki čez stotko tam gor. No, saj, da ne nabijam preveč. V ovinkih tam, kjer pot malo proti robu zavije, sva bila precej resna, a ko sva enkrat dospela na Planjavske zelenice sva bila spet samozavestna. Do Kamniškega sedal je bila potem mala malica in če bi imela malo več volje bi jo pičila tudi na Brano. Majke mi. Sva šla raje dol izgubit enega fotiča. Po melišču jasno.

Pozabljeni fotič išče pot domov

Včeraj, v četrtek, 23.07.2009, sem v izteku melišča pod Kamniškim sedlom pozabil fotoaparat Sony Cybershot DSC-S700 v črni torbici Tamrac. Najditelja vabim na vrček hladnega.

030709: 582 → 1911 (5.del)

Izpeljava načrta se je prelevila v sklepno fazo. Večjih odstopanj ni bilo in zato se je požirek aptamila še toliko bolj prilegel. Pred njim se je odprl svet o katerem je le slutil in ga v resnici ni zmogel celega zaobjeti. Lahko je že zagledal tako želeni cilj. Pravi hribi čisto od blizu, skala da bi jo skoraj lahko zatipal, če bi znal hoditi, razgiban teren za plazenje, travne zaplate z macesni za senco in miren počitek. Od spodaj je prihajal šum Male Pišnice, iz stene so odmevala povelja, na sredini pa se je razgibano kazala krnica, vsa razdrapana od učinkov silne narave. Ostanki ledenikov ter ostanki velikih odlomov so sestavili izjemen ambient. Tam na desni strani je pot peljala naprej, cilju naproti. Tja je usmeril svoji šerpi, tam je naletel na prvo poplezavanje, resda v nahrbtniku in tam je ves pozoren spremljal stopicanje po ozki polički s skoraj prepadnim iztekom na desni strani. A pot je bila markirana, napredovali so z iskricami v očeh. Bolj so se bližali jezercem večje je postajala utrujenost in z njo je prihajala tečnoba. Verjetno zgolj kot posledica velikega višinskega preskoka, saj se je že cel dan gibal na višini 1800 metrov nad morjem. Še, več približeval se je točki z zapisom 1911 nmv, kot je pisalo na vrhu Slemenove špice in nestrpnost je bila vedno večja. Na jezercih je ukazal še zadnji postanek pred naskokom na vrh. Na hitro se je pomiril, ustavil konje in spet preklopil v prešerno razpoloženje. Postanek je bil zaukazal zgolj za toliko, da se okrepča, malo spočije in oceni razmere. Sonce se je namreč že spet skrilo za oblake, sopara je še malo bolj pritisnila in oblaki so se zgostili skoraj tako, kot da bi se želeli spraviti v konzervo. Dodatno gubico skrbi so povzročili še pogledi sestopajočih. V njih ni bilo zaslediti brezskrbnosti. Vseeno sta šerpi na hitro postavili bazni tabor in povabili k gostiji preostale prebivalce jezerc. Na malico so tako prišle 3 kavke, 25 mravelj in en hrošč in 12625 mušic. Od vseh naporov je pomotoma poslal 3 mravlje v večna lovišča, a večje škode vseeno ni napravil. Edinole šerpi sta bili zaskrbljeni spričo dejstva, da je mastermind v silnem skoku za mravljo z eno nogo pristal v bobku. Vonjave za nazaj so bile zagotovljene.

Zaradi ponovnega ogleda linij nekaterih legendarnih podvigov se je pprestopanje v baznem taboru malo zavleklo. In že je iz Tamarja povleklo, malce je zagrmelo, že je začel preštevati prve kaplje. Vrh je zato tokrat izostal, a sam je bil zadovoljen. Uspel je povonjati pridih prave pustolovščine v zaresnih hribih. Mah, kakšen Molnik si je še zamrmral, odslej rinem samo še gor. Samo, da jima prodam idejo kot da bi bila njuna. Na povratku v dolino je že sladko dremal. Pustolovščina utrudi tudi največje med junaki.

Konec.

030709: 582 → 1911 (4.del)

Končno se je uspel izviti objemu že skoraj premajhne lupinice. Sicer je protestiral, ko je intenzivno pomagal pri oblačenju, a je postopek ob prvem stiku z zunanjim svetom sprejel z razumevanjem. To so pravi hribi, si je mislil, ko je prvič ugledal neskončne skalne stebre, melišča med nizkimi borovci, s potkami prepletene prehode. Zrak je postregel s hladno svežino, nič zatohlega ni bilo v njem, vetrič je z lahkoto kuštral in na tleh je bilo še vedno mogoče zaznati silovitost nočnega neurja. Vzdušje je bilo prej jesensko kot poletno. A z načrtom so šli že predaleč, možnosti za popolni umik ni bilo več. Še najhujši možni umik bi predstavljal zgolj umik v kočo, kjer bi se že našlo dovolj zanimivosti, da dan ne bi šel v franže. Vseeno je bila to zgolj skrajna možnost, saj je bila odločenost vpletenih prevelika za kakršenkoli kompromis. Končno sta se šerpi pripravili in ga naložili v nahrbtnik. Sedaj se je šele začela zabava. Bojda je ježa slonov podobna temu, kar je izkusil v nekaj naslednjih urah. Malo naprej, malo nazaj, metri pa izginjajo pod nogami. Zgodba je tako zavila novemu poglavju naproti, saj so nekaj korakov naprej ujeli izbrano stezico in se začeli vzpenjati. Skoraj je že zajokal, ko ga je hotelo rušje ugrabiti, a je tudi tokrat vztrajal v tišini. Navsezadnje je on predlagal iskanju waitapuja, navsezadnje je on želel višje, on je bil tisti, ki si je zaželel novih spoznanj. Zato je zdržal teh prvih petnajst minut v nizki temno zeleni. Slika iz realnosti se je z vsakim zibom navzgor lepšala, ni minilo veliko, ko je bila že skoraj identična tisti idealni predstavi iz prvih trenutkov spoznanja. Molniška panorama se s to pač ni zmogla primerjati. Preskok je bil prevelik, da bi ga zmogel zadržati zase, zato je zavriskal s polnimi pljuči, noge je vzdignil v zrak , skoraj do ust in si pripravil ekstremno zibanje. Še šerpo je usmeril v pravo stran in že sta poskakujoč občudovala strmine Prisojnika, Razorja, Planje. Pogled vstran je postregel z modrovanjem o malce resnejšem hribolazenju v stenah Šitne glave, Male in Velike Mojstrovke. Čeprav je bilo slišano mešanica nostalgije in načrtov ter lovskega paberkovanja je prisluhnil z zanimanjem. Razumel je bolj malo, a slišati je bilo zanimivo. Z zanimanjem je čakal kaj ga bo presenetilo v nadaljevanju. Vreme je medtem začelo kazati sumljivo poletni obraz, žgoče sonce se je vsake toliko izvilo iz objema zašpehanih oblakov in skoraj soparno posijalo. Na srečo ima njegov nahrbtnik pripravni senčnik, potep je bil zato še vedno zgolj v užitek. Pot se je vila v okljukih proti velikemu macesnu, kjer bi morala biti prva malica. A se je zmotil v predvidevanju. Za macesnom so se okljuki nadaljevali, ritem hoje ni pojenjal  in kmalu na sedlu so ujeli še eno podobno družbo. Skrajno vljudni pozdrav je razkril, da družbica sestavljena iz vnukinje, ome in großfotra verjetno prihaja izza severnih meja.

se nadaljuje

030709: 582 → 1911 (3.del)

Vozil se je po neznani pokrajini. Ničesar ni prepoznal in vse mu je bilo novo. Pravzaprav niti ni dobro razbral kaj vidi. Okolica je prehitro švigala mimo njega, da bi zmogel vsaj približno določiti stanje zunaj. A nekaj je vseeno opazil. Smogasto nebo se je pospešeno oddaljevalo, na levi in desni je opazil temnejšo zeleno, kot je je bil vajen doslej. Zadovoljno se je pretegnil ob spoznanju, da njegov načrt v resnici deluje. Res potuje in nikjer ni opaziti Molnika. Še enkrat je pogledal ven in se prepričal, da je pokrajina navkljub zamegljenemu nejasnemu pogledu dejansko drugačna. Pomislil je še, da bi za večjo lagodnost nekako odmislil enakomeren ropot, ko je od spredaj zaslišal opozorilo: »vozi počasneje, manj sunkovito, zdaj se začnejo ovinki«. Od spredaj je še zaslišal nekaj renčanju podobnega, potem pa se je spet osredotočil na opazovanje. Zunaj so si spremembe sledile v hitrejšem ritmu, nebo je postalo sinje barve, vsak ovinek je postregel s kako novostjo. Če so prvi desni ovinki nakazovali vstop v neprehodni smrekov gozd, so levi kmalu postregli s prepadnimi stenami, trenutek zatem pa je že lahko ugledal jaso s klopco pod macesnom. Sopihajoči kolesarji in motorizirani iskalci presežkov ga niso preveč zanimali. Enostavno jih je bilo preveč, da bi se jim lahko posvetil. Tudi koče ob poti je zgolj ošvrknil s pogledom, saj je takrat praviloma zagledal tudi bitja, ki jih dotlej še ni videlo njegovo oko. Nekaj belega, frotirastega na štirih nogah se je sprehajalo mimo. Bolj je avto sopihal, višje so bili, širši so bili razgledi. Vse bolj neučakano je bentil ter v mislih izbiral cilje. Pa tja gor, pa od tamle s sankami dol, pa na tisto melišče in na tistole frotirko. Samozavesti navkljub ga je obilje novosti, obilje še ne videnega plašilo. In kaj za vraga pomenijo tiste oznake na modri podlagi, ki se pojavijo vsakih nekaj metrov? Na to vprašanje še zdaleč ni znal odgovoriti. Malo nad oznako 24 se je pokazala izravnava in ropotanje je obmolknilo.

se nadaljuje

030709: 582 → 1911 (2. del)

Komaj je dobro pomežiknil, že je ugledal dve režeča frisa nad sabo (pa nista bila šakala), ki sta zadovoljno čakala, popolnoma prepričana v genialnost njunega načrta, da potisneta njegovo nakano v novo fazo. Trenutek zmedenosti je sicer priklical zaskrbljen obraz, a že naslednji trenutek je dojel, da današnji dan ne bo minil v običajnem ritmu. Izza zamrežene postelje je namreč s kotičkom očesa ugledal  nov, še po trgovini dišeč nahrbtnik, namenjen prenašanju carjev. Še sam se je zarotniško, tako kot pravi mafiozo, torej samozavestno in na ves glas, zasmejal. Zaradi neučakanosti je mleko kar samo spolzelo po grlu navzdol in še kakec je pospešeno brzel plenici naproti. Med preoblačenjem ni zmogel mirnosti, menil je, da se vse odvija prepočasi, da preveč premišljujeta. Pravzaprav je postajal jezen, saj potrebe po takem obnašanju zares ni bilo. Sam je bil premislil vse podrobnosti današnjega dne. Jezno je zacepetal, povzdignil glas in v trenutku postal žrtev napačne interpretacije, saj je namesto v nahrbtniku, kakor si je bil zamislil, pristal na blazini kot vsak običajen dan. Malo debelo je pogledal, utihnil in spotoma  pogledal proti Ferdu, slonu navihancu. Ta ga je toliko pomiril, da je še nekajkrat naključno udaril po pojoči knjigi ter se prepustil nenadzorovanemu toku dogodkov. Sicer je bila zabava z opazovanjem jutranje scene popolnoma dovolj za dober skok v pustolovščino. Osebka sta tekala po stanovanju, nabirala stvari, jih metala ven, pa spet noter, preurejala in parlamentirala o možnih scenarijih. Sklenil je, da je bila za zadostne priprave očitno prekratka noč in je zato tolerantno molčal še naprej. Sčasoma  je postal utrujen, veke so se kar same zapirale, nejevoljno je moral priznati premoč ustaljenemu bioritmu.

se nadaljuje