Praviloma za rekreacijo mi ni,
tekanje v prazno, zgolj potrata se mi zdi,
a ko nastopi kakšen dober dan,
urno v višjo prestavo dam.
Takrat mačka je v hudem stresu,
konec vadbe počaka raje na drevesu.
Ona tega pač ne ve,
da zdaj treniram le še to,
kako bi splezal na drevo.
Odkar Capi ima otroka, z mano vicev več ne poka.
Samo z vozičkom se sprehaja, na pasje žure ne prihaja.
Zdaj še mojemu šefu se zmešalo je, na povodec sili me.
A enkrat ga ukanil bom, petarde si nabavil bom.
Za sestavek je kriv Capi in njegove osnovne potrebe. Še tako strašni čuvaj balkona in veliki jedec briketov mora kdaj pa kdaj poskrbeti za izločanje. Da obenem pretegne še stare kosti je seveda samoumevno. Kot pišejo knjige, je zato potrebno štirinožca peljati malo na zrak, kjer naj poleg naštetega zverina poskrbi še za zvočne efekte in vohalne instinkte. Kolikor mi je znano, imajo lastniki mestnih psov težave (oz. jih imajo drugi z njimi) z zagotavljanjem primernega prostora za uresničitev pasjih potreb. No, na našem koncu, 300 m pred tablo, ki označuje konec Ljubljane takih težav nimamo in cucki izpolnjujejo poslanstvo bodisi v gozdu bodisi na kaki zamočvirjeni ravnini. Kadar pa se hočejo lastniki počutiti vsaj približno urbano, pa morajo cucki oddelati svojo tlako na trim stezi, za katero je člane ŠD Zadvor, med drugim tudi zavoljo urejanja in vzdrževanja trim steze, nagradil s plaketo tudi Zoki.
Jaz sem Tinkara,
nobena pasja mrcina me ne prevara.
Živim v bajti skupaj z mačko,
zanalašč postrigel sem jo na krtačko.
Moja pojava res je mala,
a za čistokrvnega Barjanskega goniča ta je prava.
Predrzno koketiram,
čeprav zgolj sosedovo perjad nadziram.
EnXen Sinica
|
razgledi vest špegu bibisi nyt
