Bo Soseska zaživela ?

Posted: 26/10/2011 in prebliski
Ključne besede:, ,

 

To jesen, »samo u vašom gradu« zaganjamo nov projekt – revija Soseska. Po nekaj kolegijih je bila odločitev jasna: vzhodnemu delu Ljubljane bomo zatežili z novo lokalno revijo, v kateri bomo pisali o miniaturah tega področja. Natančneje rečeno: pisali bomo o obnovah vrtcev, dogodkih v domu upokojencev  in športnih aktivnostih, spotaknili se bomo ob tabornike in gasilce, spotoma bomo nadlegovali zanimive posameznike ter se pozabavali z reportažami o dogodkih iz tega ali onega vzhodnega konca. Seveda, ob predpostavki, da nam bodo tudi oglaševalci entuziastično prisluhnili. Upam, da bodo, sicer ne bomo nikoli šli v refleksije o uspelem/propadlem projektu. Itak, da ob pivu. Tam se je tako ali tako vse začelo. Šlo bo za tiskano in spletno izdajo, kakopak bomo težili tudi na facebooku, in ko se bomo počutili dovolj zagnano, bomo zagnali tudi android aplikacijo. Do takrat se boste morali zadovoljiti s kazalom prve številke:

Pozdravljeni in vabljeni

Potrditev na Razu zaupanja

Pohodniki že desetič na pohodu pod Pugledom

Obnova vrtca

Knjižnica Zadvor

Praznik jeseni

Fužinetlon je poživil sobotni utrip

Zaloška Slavija

Reiki

O gasilstvu na Prežganju

Taborniški Rod Samorastniki

Z mularijo na Debenji vrh

Da spet malo obudim blogerstvo, se bom seveda dotaknil včerajšnjega basketa. Seveda bom napisal, da je Lebanovo vedelo. Lebanovo je točno vedelo, da se obeta pušiona. Vse tekme letošnje sezone so dokazovale tale poraz. To znate. In zato razočaranje sploh ni preveliko. Ker sem vedel. A to mi gre vseeno na jetra. Mislim, da sem vedel. V tem primeru bi raje ostal neveden in bi včeraj iz dvorane odšel z malce izbuljenimi, razočaranimi očmi. Ampak ne: raje sem skomignil in se napotil čez cesto na analizo. Tam smo ugotovili, da fantje sicer znajo basketirati, tapkati, vreči proti košu in kar je še košarkarskih prvin in so zeleni prijazni fantje in lepo vzgojeni, ampak »bentiš« so pa softiči. Že od začetka sezone pogrešam emocije, agresijo, še bonus so komaj izkoristili. Barcelona jih je premagala »lagano sportski«, brez prevelikega naprezanja, ravno zato, ker se naši niso stepli. Za nameček so prej ti zeleni olikanci še Jagodi odprli trebušno steno. In z luknjo v trebuhu tisti, ki bi hitro prisolil kako vzgojno (v športnem smislu prosim: torej: da bi se postavil kot hrust, izvrgel kak komolček, morda komu omenil putano in take stvari, ki se ponavadi zgodijo v žaru borbe) pač ne more igrati. Mimogrede Jagoda: čimprejšnje okrevanje želim !!!! Olimpija je letos (zaenkrat se mi tako zdi) čisto simpatična ekipa, ki se zna lepo žogati, a kaj ko manjka malo besnila. Ni zaznati neke trmaste odločenosti, da se bodo zgarbali za svoj prav. V tem grmu tiči zajec. Se bojim, da bodo hitro doživeli žvižge s tribun, če ne prebudijo zveri v sebi. Potem bodo Green in ostali lahko govorili o peklenskem vzdušju v dvorani, ki ga včeraj ni bilo niti slutiti. Ampak, vsemu navkljub in če nič drugega, smo se včeraj v Zmajevem gnezdu čisto lepo pogreli na evroligaški prireditvi. Tudi to nekaj šteje, a zdaj naj zeleni raje lepo pričnejo igrati pravi basket, vključujoč vse prvine, ki jih zahteva ta igra. Bemu.

Pozitivan stav v Rovinju

Posted: 27/09/2011 in muska, prebliski
Ključne besede:, , , ,

Odjeb je lansiran,

lagano plasiran,

jer već sam dovoljno izmasiran.

(TBF)

Prav fino je videti bejbo, ki se razpali na muziko, zna tekste na pamet, reagira na vsaj trzljaj odrskih junakov in se pri tem prav uživaško zabava. To je čista, enostavna projekcija dobre volje, ki goji zdrav odnos do življenja. Skratka, sem pa tja vrže sredince v zrak in fura svojo pot ter jo briga za druge. Že opazovanje te spravi v dobro voljo. Yeeah. To je dober utrinek, ki ima dolg rok trajanja – sploh, če ga vkomponiram v zgornji refren.

Zvezda letošnjega poletja je inšpektor Vrenko. Z njim ni dolgčas. Rešuje primere, odtava v London, se sprehaja po razstavah in nadleguje znanstvenike. Vmes opaža prebliske, se vtakne v japije iz lepih hiš ter na vsakih cca. 200 strani ponudi rešitev enega primera. Prav zadovoljen sem, da nisem že prej naletel na mariborske zaplete, ker serija v enem kosu ponuja veliko užitkov. Liki zacementirani v žanru se pač razvijajo in Evropa je bila dobro izhodišče. Nasploh menim, da morajo liki kot Vrenko živeti v spodobnem številu nadaljevanj; šele takrat zares zaživijo – fino je odkrivati nianse. Nadaljevanje bi privoščil tudi Blomkvistu, a je  bila zadnja številka Millenniuoma na žalost že stiskana. Po drugi strani pa denimo Roka Osterberga nikakor ne vidim v še eni epizodi brezčasnosti. V njegovem primeru en, ampak močen, tresk (ki precej odmeva) zadostuje. Po moji sodbi je v tem primeru Sin City (no ja, pa še kaj) napravil lepe transformacije. Iz stripa na film, da bi se lahko kot eden od vplivov vrinil med Zoranove zapise. Jep, leto kriminalk. Nujno, ampak res nujno, bo treba zaviti po zavitek prigod Dylana Doga.

Keep the fire burnin´

Mineva drugi teden od Gentlemanovega koncerta v Kinu Šiška in njegov reggae še vedno odzvanja v ušesih. Model je res ustvaril dobro mešanico roots ritmov in dancehall vložkov. Tudi lirično je povsem na ustreznem reggaejaškem nivoju. Opozarja na krivice in išče razmere za boljšega človeka. Biti odgovoren, biti jah.  Kolikor si trditve kontradiktorno skačejo v zelje, jih Gentleman uspe povezati v smiselno celoto. Jah pristop, pač. In sploh je daleč od tega, da bi lahko njegovo muziko označili za dolgočasno, kar se reggaeju včasih rado pripiše. Koncert, ki je zgodil 27.6.2011 se mi je zdel še boljši od tistega pred nekaj leti v Križankah. Takrat sem odšel od tam sicer potešen, a ne ekstremno navdušen. Vsaj tako zadevo doživljam danes, čeprav zapis o tistem dogodku izpričuje neko stopnjo navdušenosti. No, tokrat sem zapustil koncert resnično navdušen in preklinjajoč, ker je ponedeljek, ker torkov šiht ne uide in ga ne morem uživaško zabluziti kot bi to nemara drugače storil. Prilika je bila pač prava, naokoli je prijetno dišalo,  nasploh so se širile dobre vibracije, v zraku je bila dobra volja.

Res je sicer, da sem Brata zamudil in mi je zato precej žal, a je že tako, da nikakor ne uspem ponotranjiti logike organizatorjev. Enkrat začnejo daleč od najave in potem izgubljeno postopam po prizorišču (kot npr. v primeru Nietov), drugič zamudim kak nastop zaradi točnosti prirediteljev. Kot tokrat. Brata torej nisem slišal, čeprav je bil nakup karte skoraj bolj pogojen z njegovim nastopom kot z glavnim performerjem.

Sem pač mislil, da sem Gentlemana skozi prvi nastop že dovolj skužil, da potrebe po še enem nastopu v bistvu ni. A sem se zmotil, saj je gospod v dveh urah ponudil precej več kot sem pričakoval – kot prvič, tudi tokrat vokalistki: za uvod. Če sem v spominu na prvi koncert hranil predvsem hitre komade in tiste, skoraj nadležne, prekinitve, sem tokrat presenečeno in vzneseno padal v lepo zrežiran nastop, ki je kolovratil med roots ritmi in hitrejšim žlobudranjem. Morda je k temu pripomoglo manjše prizorišče, morda skuliranost publike, ki je v koncertu intenzivno sodelovala, morda gre zahvala nastopajočim, a ponujeno se je izcimilo odličen koncert. Prešernost ob preigravanju so je zdela več kot pristna in dve urici, v katerih s(m)o se pozabavali s klasično formo: predstavitev albuma, pomešanega s starimi uspešnicami sta prehitro minili. Gostobesedni gospod je pripravil več kot zadovoljiv, ugoden večer. Koncert, ki pušča sledove. Jah, man…..

V minulih dneh sem prisostoval odprtju likovne razstave “Čist resno” mladega avtorja TL-a, zagovornika avantgarde za katerega čistost potez in geometrična pravilnost narisanega ni najpomembnejša poanta, saj se raje podaja v likovno umetnost preko naključnosti. V njegovem primeru razpoloženje premaga še tako zakoličene formalne zapovedi.  Nedvomno se gledalec sreča s slikarskim opusom, ki izraža razvojno zrelost ustvarjalca, ki, in to je potrebno poudariti, svoje slikarstvo jemlje resno. Na vsak način je avtor svoboden poet, zato z barvami dobro sodeluje, čeprav dobro ve, da barvitost ni nobena bližnjica, ampak prej spričevalo znanja in vztrajnosti.

Za zaključek še beseda o motivih. Ti zagotovo odražajo formalnost ustanove, a pogled iz drugega konca ponuja doživljajski svet avtorjevega okolja, ki se v najožjem smislu nahaja nekje med Štepanjcem in Brunarco, v širšem in ta je seveda ključen za razumevanje doživetega, pa na brezmejnost sveta. Pomeni vse tisto, kar slikar nosi v sebi, od trušča vsakdanjosti do občutene, spalne, tišine.

* neuk likovne kritike, sem si pomagal z besedami Draga Medveda

Mogoče postane tradicija

Posted: 01/07/2011 in hribi, prebliski, zb(i)rke
Ključne besede:, , ,

Against the gravity poziv je uspel. Kot je bilo načrtovano,  je Lebanovo, What took you so long prodakšn za Soldiers od fortune speljalo T.N.T. kolesarski Highway to hell od Lublane do Fiesa ain´t bad place to be.

*klikneš na fotko pa pogledaš

Po nekaj letih usklajevanj smo končno prevedli namizni načrt v stvarnost. In smo jo pičili, tako kot se spodobi; vred z mojo zamudo. Iz Ljubljane v Portorož bejbi ! Logično, zamuda je bila zgolj v funkciji srečelovke. Kot včasih, ko smo zamujali na basket in se je zgodil F4. Rimemba ? Tudi tokrat se je vse skupaj izcimilo bolje od pričakovanj, še tovornjaka nismo srečali. Ali pa sem bil zgolj preveč zaspan, utrujen, nepazljiv, skoncentriran, zasanjan, usmerjen, zabit, sesut, evforičen….da bi opazil kakega. Pač nismo zavirali, pisali smo zgodbe o zaletavosti in preudarnosti, o kondi in sprijaznjenosti – fura za zdrave. Po tekaški analogijiLebanovega so zdravi tisti, ki na suho v žep pospravijo 10 kilotov. Recimo, da smo dol prišli v šestih neto urcah in se pri tem počutili fino, skoraj olimpijsko. Sicer pa je klientela »t´stare na morje« zanimiva. Kolesarji, nekaj motoristov, oldtimerji, vmes še nekaj štirikolesnih padalcev novejših datumov, a ne toliko, da bi zmotili uživaško brcanje. Skoraj suveren nastop, ko so table ostajale za nami: Kalce, Planina, Senožeče, Kozina, Bertoki, občutki toliko boljši, ker se kislica naslednje jutro, niti jutro kasneje ni izkazala za tečno trmo. Dober trip.  Mogoče postane tradicija. Sto posto udeležba ne bo problem.

Read the rest of this entry »