Alenka Godec v Križankah (16.09.2009)

Dežurni kronist se zaradi evro-basketa s hripavo zamudo enega tedna vključujem v debato o koncertu Alenke Godec v Križankah, pa čeprav je debata borna. Kakšna pa naj bo, če se pa vsi strinjajo, da je bil nastop dober, da je Alenka navdušila. Morda še omenijo goste, plezajočega Trkaja, ki je sedeče spravil pokonci in to je to. Moja zgodba se z osnovnimi premisami seveda strinja zgolj v grobem. Tudi sam mislim, da je bil prav lušten, prijazen, dober koncert. Že nabor komadov je garancija za uspeh.

Mislim pa tudi, da ima Alenka Godec smolo z občinstvom, ki se zgane šele, ko gospa sestavi album priredb, vključi superskupino muzkontarjev ter šele takrat prvič zares, sama samcata lahko vstopi v Križanke in odigra vrhunski koncert. Pa še takrat Križanke niso popolnoma napolnjene, niso razprodane. Da bi bila mera polna, svoje doda še deževen večer. V bistvu se mi zdi nerazprodanost hecna tudi spričo dejstva, da je plošča »So najlepše pesmi že napisane« po izidu decembra lani triumfirala in je tudi po štiridesetih tednih še vedno na vrhu lestvice najbolje prodajanih albumov v Sloveniji. Alenka je le prvoborka, ki neguje kariero že kar nekaj let, sestavila je tudi nekaj albumov z avtorsko glasbo, ki kot jazzy pop ni najbolj tečna na svetu, a ljudje se zganejo šele ob albumu priredb. Verjetno malo pretiravam, a vseeno: Mar njena lastna avtorska glasba ni dovolj dobra za velik koncert ? Nekako se ne zmorem pomiriti, da pevka njenega kova vsako leto ne napolni avditorija kot to, na primer, počneta Zoran in Vlado. Me prav zanima kaj je obiskovalce Križank fasciniralo: ali Alenkina interpretacija ali pač nabor komadov, katerih refreni so vsi po vrsti ponarodeli ? Se bojim, da je bolj pravilen drugi odgovor. Sodeč po izjavah na 24.ur se je Alenki občinstvo zdelo čudovito. Meni se ni zdelo tako izvrstno saj, navkljub vrhunskemu koncertu, nis(m)o bili sposobni na koncu toliko povzdigniti glas, da bi Alenka odpela še kako minuto več. Materiala ima ta gospa zagotovo dovolj na zalogi. Vse skupaj je dogodek trajal dobro uro in pol, z dodatkom vred. Ta večer je pač prehitro minil. Še preden se kritiki zaženete v navajanje točnih minut, vam na uho prišepnem, da je bilo koncerta konec pred zaključkom tekme Slovenija : Turčija. Škoda. Vseeno je bilo kul oz., če dodam malo mehčalca: bil je lep in prijeten večer. Howgh.

Po zmago v ZMAJEVO GNEZDO ?

Končno gradnja stadiona v Stožicah napreduje toliko, da se vsi nepotešeni vedno raje oziramo po gradbišču in pozabljamo na travmatične čase obljub. Očitno bo v bližnji prihodnosti res stalo nekaj športno spodobnega tudi v neposredni bližini. To me prav privzdiguje in navdušuje, pač padam tudi na rek »kruha in iger«. Še posebej me radostijo tisti majhni prebliski o zadovoljevanju osnovnih človeških potreb (nikakor se ne znebim težkih misli ob srečanju s spomini na bežigrajski wece, na super stole, na odlične vrste za pir, za gnečo pri vstopu in ostale delikatese ), če sem se že sprijaznil z mislijo, da prav vsak teden na prihodnjem objektu pa le ne bom deležen vrhunskih predstav mandeljcev na igriščih.

Z Ali Enom na Planjavo

Fina glasbena mešanica me meša zadnjih nekaj dni. Furam romantiko z Alenko Godec in pametujem skupaj z Ali Enom. Še vedno huda mešanica, ki povzdiguje.V ospredju je seveda Leva scena, ki pravzaprav ni prav veliko izgubila na aktualnosti. Okej, morda »kakšen sex on the phone« ni več in, ampak ostalo bolj ali manj še danes velja. Tudi Stremetzky se še vedno sliši enako strupeno. Je pa res, da se je Ples-tenjak vmes popravil. Vsaj za moj okus. Leva scena je (bila) res ena huda plata. Citati so ob prilikah še vedno na zalogi. V bistvu z veseljem čakam na obletnico. Vse povedano mi seveda ni preprečilo, da se v četrtek zarana ne bi odpravil skozi Repov kot na Planjavo. Pokorno javljam, da je pot na Jermanco lepa, fina, gladka, nad standardi. Peške sva jo potem pičila lepo navzgor čez gun gozd, pa mimo tistega rušja, mimo tolmunov v zgornji del Repovca in sva zato jako suvereno po treh urcah uletela na Srebrno sedlo. Vmes so itak šibali spomini in kot ponavadi, tudi zaobljube inu pametovanje o tem in onem. Itak, da so pereče problematike vsepovsod, a ni, da bi to uničilo težke karakterje. Čeprav se je na sedlu kmalu zgodilo točno to.

Neka sapica naju je malo provocirala, češ da lahko naju dva junaka vrže po tleh tako kot je kakih petnajst minut kasneje eno planinko. Seveda je popolnoma ustrezno, da na tem mestu vprašate kaj ostane popajem za ustrezno rezistenco. Kateri je tisti hud  dotik ? Sendvič ali dva bo kar pripraven odgovor, z njima sva skoraj po štirih prišla prav na vrh Planjave. In to na dan, ko naj bi bili sunki čez stotko tam gor. No, saj, da ne nabijam preveč. V ovinkih tam, kjer pot malo proti robu zavije, sva bila precej resna, a ko sva enkrat dospela na Planjavske zelenice sva bila spet samozavestna. Do Kamniškega sedal je bila potem mala malica in če bi imela malo več volje bi jo pičila tudi na Brano. Majke mi. Sva šla raje dol izgubit enega fotiča. Po melišču jasno.

Pozabljeni fotič išče pot domov

Včeraj, v četrtek, 23.07.2009, sem v izteku melišča pod Kamniškim sedlom pozabil fotoaparat Sony Cybershot DSC-S700 v črni torbici Tamrac. Najditelja vabim na vrček hladnega.

030709: 582 → 1911 (5.del)

Izpeljava načrta se je prelevila v sklepno fazo. Večjih odstopanj ni bilo in zato se je požirek aptamila še toliko bolj prilegel. Pred njim se je odprl svet o katerem je le slutil in ga v resnici ni zmogel celega zaobjeti. Lahko je že zagledal tako želeni cilj. Pravi hribi čisto od blizu, skala da bi jo skoraj lahko zatipal, če bi znal hoditi, razgiban teren za plazenje, travne zaplate z macesni za senco in miren počitek. Od spodaj je prihajal šum Male Pišnice, iz stene so odmevala povelja, na sredini pa se je razgibano kazala krnica, vsa razdrapana od učinkov silne narave. Ostanki ledenikov ter ostanki velikih odlomov so sestavili izjemen ambient. Tam na desni strani je pot peljala naprej, cilju naproti. Tja je usmeril svoji šerpi, tam je naletel na prvo poplezavanje, resda v nahrbtniku in tam je ves pozoren spremljal stopicanje po ozki polički s skoraj prepadnim iztekom na desni strani. A pot je bila markirana, napredovali so z iskricami v očeh. Bolj so se bližali jezercem večje je postajala utrujenost in z njo je prihajala tečnoba. Verjetno zgolj kot posledica velikega višinskega preskoka, saj se je že cel dan gibal na višini 1800 metrov nad morjem. Še, več približeval se je točki z zapisom 1911 nmv, kot je pisalo na vrhu Slemenove špice in nestrpnost je bila vedno večja. Na jezercih je ukazal še zadnji postanek pred naskokom na vrh. Na hitro se je pomiril, ustavil konje in spet preklopil v prešerno razpoloženje. Postanek je bil zaukazal zgolj za toliko, da se okrepča, malo spočije in oceni razmere. Sonce se je namreč že spet skrilo za oblake, sopara je še malo bolj pritisnila in oblaki so se zgostili skoraj tako, kot da bi se želeli spraviti v konzervo. Dodatno gubico skrbi so povzročili še pogledi sestopajočih. V njih ni bilo zaslediti brezskrbnosti. Vseeno sta šerpi na hitro postavili bazni tabor in povabili k gostiji preostale prebivalce jezerc. Na malico so tako prišle 3 kavke, 25 mravelj in en hrošč in 12625 mušic. Od vseh naporov je pomotoma poslal 3 mravlje v večna lovišča, a večje škode vseeno ni napravil. Edinole šerpi sta bili zaskrbljeni spričo dejstva, da je mastermind v silnem skoku za mravljo z eno nogo pristal v bobku. Vonjave za nazaj so bile zagotovljene.

Zaradi ponovnega ogleda linij nekaterih legendarnih podvigov se je pprestopanje v baznem taboru malo zavleklo. In že je iz Tamarja povleklo, malce je zagrmelo, že je začel preštevati prve kaplje. Vrh je zato tokrat izostal, a sam je bil zadovoljen. Uspel je povonjati pridih prave pustolovščine v zaresnih hribih. Mah, kakšen Molnik si je še zamrmral, odslej rinem samo še gor. Samo, da jima prodam idejo kot da bi bila njuna. Na povratku v dolino je že sladko dremal. Pustolovščina utrudi tudi največje med junaki.

Konec.

030709: 582 → 1911 (4.del)

Končno se je uspel izviti objemu že skoraj premajhne lupinice. Sicer je protestiral, ko je intenzivno pomagal pri oblačenju, a je postopek ob prvem stiku z zunanjim svetom sprejel z razumevanjem. To so pravi hribi, si je mislil, ko je prvič ugledal neskončne skalne stebre, melišča med nizkimi borovci, s potkami prepletene prehode. Zrak je postregel s hladno svežino, nič zatohlega ni bilo v njem, vetrič je z lahkoto kuštral in na tleh je bilo še vedno mogoče zaznati silovitost nočnega neurja. Vzdušje je bilo prej jesensko kot poletno. A z načrtom so šli že predaleč, možnosti za popolni umik ni bilo več. Še najhujši možni umik bi predstavljal zgolj umik v kočo, kjer bi se že našlo dovolj zanimivosti, da dan ne bi šel v franže. Vseeno je bila to zgolj skrajna možnost, saj je bila odločenost vpletenih prevelika za kakršenkoli kompromis. Končno sta se šerpi pripravili in ga naložili v nahrbtnik. Sedaj se je šele začela zabava. Bojda je ježa slonov podobna temu, kar je izkusil v nekaj naslednjih urah. Malo naprej, malo nazaj, metri pa izginjajo pod nogami. Zgodba je tako zavila novemu poglavju naproti, saj so nekaj korakov naprej ujeli izbrano stezico in se začeli vzpenjati. Skoraj je že zajokal, ko ga je hotelo rušje ugrabiti, a je tudi tokrat vztrajal v tišini. Navsezadnje je on predlagal iskanju waitapuja, navsezadnje je on želel višje, on je bil tisti, ki si je zaželel novih spoznanj. Zato je zdržal teh prvih petnajst minut v nizki temno zeleni. Slika iz realnosti se je z vsakim zibom navzgor lepšala, ni minilo veliko, ko je bila že skoraj identična tisti idealni predstavi iz prvih trenutkov spoznanja. Molniška panorama se s to pač ni zmogla primerjati. Preskok je bil prevelik, da bi ga zmogel zadržati zase, zato je zavriskal s polnimi pljuči, noge je vzdignil v zrak , skoraj do ust in si pripravil ekstremno zibanje. Še šerpo je usmeril v pravo stran in že sta poskakujoč občudovala strmine Prisojnika, Razorja, Planje. Pogled vstran je postregel z modrovanjem o malce resnejšem hribolazenju v stenah Šitne glave, Male in Velike Mojstrovke. Čeprav je bilo slišano mešanica nostalgije in načrtov ter lovskega paberkovanja je prisluhnil z zanimanjem. Razumel je bolj malo, a slišati je bilo zanimivo. Z zanimanjem je čakal kaj ga bo presenetilo v nadaljevanju. Vreme je medtem začelo kazati sumljivo poletni obraz, žgoče sonce se je vsake toliko izvilo iz objema zašpehanih oblakov in skoraj soparno posijalo. Na srečo ima njegov nahrbtnik pripravni senčnik, potep je bil zato še vedno zgolj v užitek. Pot se je vila v okljukih proti velikemu macesnu, kjer bi morala biti prva malica. A se je zmotil v predvidevanju. Za macesnom so se okljuki nadaljevali, ritem hoje ni pojenjal  in kmalu na sedlu so ujeli še eno podobno družbo. Skrajno vljudni pozdrav je razkril, da družbica sestavljena iz vnukinje, ome in großfotra verjetno prihaja izza severnih meja.

se nadaljuje