Siddharta v Šiški (21.11.09)

Splet naključij ali premišljena poteza, ki nakazuje na zaključen krog ? Siddharta je namreč spet nastopila v Šiški. Tako kot je nastopila tam leta 1999, ko je pod okriljem založbe ETP promovirala prvo plato. Takrat Id in lovljenje cedejev pod odrom, včeraj  pa vstop v obdobje silovite Sage. Čeprav stisnjeni na malem odru, so me že takrat precej navdušili in nekaj let kasneje so se občutki ponovili, pa čeprav so blesteli na velikem odru  pred izbranim občinstvom v zelo zračni dvorani.  Hm, časi se vseeno res spreminjajo. Z lahkoto bi zdržal tudi kako uro dlje na koncertu, a se strinjam, da je za promocijo nove plate edino primerno zaigrati zgolj nove komade. Zato je bilo konec že okoli enajste. Sicer pa je bilo občinstvo deležno zvočnega udara, ki ljudi ne bo pustil ravnodušnih. Polovica jih bo verjetno tulila v rog velikega razočaranja, ker je stvar malo drugačna, ni toliko radijska, vmes uspe bend zatežiti celo z zelo dolgim odklopom brez pravega scenosleda. Pravzaprav si delček mraka in zore privoščijo skoraj v vsakem komadu, kar jih seveda oddaljuje od poslušljivosti na prvo žogo in približuje kontekstu zahtevnosti. Verjetno bo druga polovica ravno zaradi tega v novem izdelku našla dokaz ustvarjalnega nemira. Po dveh poslušanjih sem z lahkoto še tretjič pritisnil na play in šel še na eno pot. Skupaj z navdušujočo izdajo, ki bo sicer malo spravila ob živce vse ljubitelje besedil, bo Siddharta v prihodnjih mesecih spet burila rockovski živelj pod Alpami. Kar se mene tiče, upravičeno.

* fotke: nokia 6234

Končno spet ena reportaža: Slavnik

Obetal se je lep jesenski dan, zato sem se potrudil in s frikovskimi nameni seznanil nekaj družbe v upanju, da nedelja ne bo prehitro minila. A odkar sem fotr, sem uporaben zgolj še za veseljačenja, kjer poskrbim za kako trapasto nerodnost. Nedeljsko frikanje se je torej sfižilo, a sz familjo smo vseeno odšibali na Primorsko, malo skeptični, saj zjutraj še do soseda nismo videli, a vseeno.

Zgodbe se pišejo zunaj, to znate ne ? Cilj je bil izbran skladno z zahtevami po udobnem dostopu, hitrem vzponu in možnosti hitrega povratka. Skratka, letom primerno. Razumljivo, da smo želeli izlet v\na soncu. Vsem kriterijem se je še najbolj prilegal slavni Slavnik (1028 nmv). Pa smo šli ven iz maratonske Ljubljane. Tja do Postojne so se v misli še prikradli pomisleki zaradi neudeležbe, a ko smo enkrat prišli v vetrovno območje, je, tetivi bogokletne misli odpihnilo nekam v daljavo, nas pa dostavilo na parking v Podgorju. Štirica neustrašnih je sprva debelo pogledalo dodobra napolnjeno parkirišče. Tega vodniček ni »Z otroci v gore« ni omenjal, sploh pa ni omenil, da otrok na prizorišču ne bo, spet je bil mali edini na izhodišču. Vseeno je modra raketa že naslednji trenutek spretno vijugala ter si je izborila prostor. V vetrovni situaciji naj še omenim.

V »Life is good« maniri se z okolico nismo obremenjevali ter smo jadrno pičili proti vznožju    hriba. Seveda je bil najmanj srečen cucek. Tiščala ga je ovratnica, okoli so se sprehajali cucki  plemenitih rodov, ki ga nikakor niso želeli slišati, pa čeprav je privil glasnost do konca in vsakega temeljito izprašal po namenih, če gre gor in kje je kaka bejba pa to. Kot se za enega v drugi puberteti pač spodobi. Tudi zavoljo njega smo izbrali takozvano lažjo pot, ki nas je pravzaprav malo razočarala. V popolni bojni opremi, s palicami vred, prosim !!!! in naj se ne zanemari tega dejstva ob vrednotenju ture, še dodam, da smo se današnjega vzpona lotili z dovoljšnjo mero spoštljivosti in resnosti.

Pa se nam je hribček malo porogal tja v fris. Pot ni bila prav nič pohodniška, dasiravno smo bili na njej zgolj pohodniki, temveč pravi, lepo urejeni makadam z nekaj ovinki. Resno dvomim, če bi s štetjem teh pojavov prišel do petice. Pogled je zato na trenutke deloval precej destimulirajoče, saj nikakor ni zmogel locirati razgibanosti: levo gozd, desno gozd, pogled naravnost se je pa izgubil v bleščavem makadamu.

K zahtevnosti vzpona, za šerpe kakopak, je seveda prispevala tudi zahteva po prepevanju zimzelenčkov, večnih uspešnic tipa Ringaraja, Naš kuža in Maček Muri.

A vrhovno poveljstvo je bilo zadovoljno, po uri in pol makadamske hoje v samoti smo na Slavniku treščili v hrup napolnjene bajte, kamor so se valile množice planincev. In njihovih cuckov. To je bilo bevskajočih 20 minut, vam pravim. Po čaju in občutku prepihanosti smo se še sami spustili nizdol. Najmanjšega od junakov je od razburljivosti pobralo, z usodo se je sprijaznil tudi štirinožec in izgubljanje po mnogih poteh v okolici Podgorja je postalo spet luštno.

Kot da bi vstopili v zatišno lego. Še veter se je izgubil v krošnjah, sonce je primerno prižgalo in nirvana do vstopa na avtocsto je kar prehitro minila. Na cesti je bila seveda druga zgodba. Oči na pecljih pa to. A ni, dab se sekiral: Primorska še enkrat več ni razočarala.  Natikanja pravzaprav nisem pogrešal. Itak.

030709: 582 → 1911 (5.del)

Izpeljava načrta se je prelevila v sklepno fazo. Večjih odstopanj ni bilo in zato se je požirek aptamila še toliko bolj prilegel. Pred njim se je odprl svet o katerem je le slutil in ga v resnici ni zmogel celega zaobjeti. Lahko je že zagledal tako želeni cilj. Pravi hribi čisto od blizu, skala da bi jo skoraj lahko zatipal, če bi znal hoditi, razgiban teren za plazenje, travne zaplate z macesni za senco in miren počitek. Od spodaj je prihajal šum Male Pišnice, iz stene so odmevala povelja, na sredini pa se je razgibano kazala krnica, vsa razdrapana od učinkov silne narave. Ostanki ledenikov ter ostanki velikih odlomov so sestavili izjemen ambient. Tam na desni strani je pot peljala naprej, cilju naproti. Tja je usmeril svoji šerpi, tam je naletel na prvo poplezavanje, resda v nahrbtniku in tam je ves pozoren spremljal stopicanje po ozki polički s skoraj prepadnim iztekom na desni strani. A pot je bila markirana, napredovali so z iskricami v očeh. Bolj so se bližali jezercem večje je postajala utrujenost in z njo je prihajala tečnoba. Verjetno zgolj kot posledica velikega višinskega preskoka, saj se je že cel dan gibal na višini 1800 metrov nad morjem. Še, več približeval se je točki z zapisom 1911 nmv, kot je pisalo na vrhu Slemenove špice in nestrpnost je bila vedno večja. Na jezercih je ukazal še zadnji postanek pred naskokom na vrh. Na hitro se je pomiril, ustavil konje in spet preklopil v prešerno razpoloženje. Postanek je bil zaukazal zgolj za toliko, da se okrepča, malo spočije in oceni razmere. Sonce se je namreč že spet skrilo za oblake, sopara je še malo bolj pritisnila in oblaki so se zgostili skoraj tako, kot da bi se želeli spraviti v konzervo. Dodatno gubico skrbi so povzročili še pogledi sestopajočih. V njih ni bilo zaslediti brezskrbnosti. Vseeno sta šerpi na hitro postavili bazni tabor in povabili k gostiji preostale prebivalce jezerc. Na malico so tako prišle 3 kavke, 25 mravelj in en hrošč in 12625 mušic. Od vseh naporov je pomotoma poslal 3 mravlje v večna lovišča, a večje škode vseeno ni napravil. Edinole šerpi sta bili zaskrbljeni spričo dejstva, da je mastermind v silnem skoku za mravljo z eno nogo pristal v bobku. Vonjave za nazaj so bile zagotovljene.

Zaradi ponovnega ogleda linij nekaterih legendarnih podvigov se je pprestopanje v baznem taboru malo zavleklo. In že je iz Tamarja povleklo, malce je zagrmelo, že je začel preštevati prve kaplje. Vrh je zato tokrat izostal, a sam je bil zadovoljen. Uspel je povonjati pridih prave pustolovščine v zaresnih hribih. Mah, kakšen Molnik si je še zamrmral, odslej rinem samo še gor. Samo, da jima prodam idejo kot da bi bila njuna. Na povratku v dolino je že sladko dremal. Pustolovščina utrudi tudi največje med junaki.

Konec.

030709: 582 → 1911 (4.del)

Končno se je uspel izviti objemu že skoraj premajhne lupinice. Sicer je protestiral, ko je intenzivno pomagal pri oblačenju, a je postopek ob prvem stiku z zunanjim svetom sprejel z razumevanjem. To so pravi hribi, si je mislil, ko je prvič ugledal neskončne skalne stebre, melišča med nizkimi borovci, s potkami prepletene prehode. Zrak je postregel s hladno svežino, nič zatohlega ni bilo v njem, vetrič je z lahkoto kuštral in na tleh je bilo še vedno mogoče zaznati silovitost nočnega neurja. Vzdušje je bilo prej jesensko kot poletno. A z načrtom so šli že predaleč, možnosti za popolni umik ni bilo več. Še najhujši možni umik bi predstavljal zgolj umik v kočo, kjer bi se že našlo dovolj zanimivosti, da dan ne bi šel v franže. Vseeno je bila to zgolj skrajna možnost, saj je bila odločenost vpletenih prevelika za kakršenkoli kompromis. Končno sta se šerpi pripravili in ga naložili v nahrbtnik. Sedaj se je šele začela zabava. Bojda je ježa slonov podobna temu, kar je izkusil v nekaj naslednjih urah. Malo naprej, malo nazaj, metri pa izginjajo pod nogami. Zgodba je tako zavila novemu poglavju naproti, saj so nekaj korakov naprej ujeli izbrano stezico in se začeli vzpenjati. Skoraj je že zajokal, ko ga je hotelo rušje ugrabiti, a je tudi tokrat vztrajal v tišini. Navsezadnje je on predlagal iskanju waitapuja, navsezadnje je on želel višje, on je bil tisti, ki si je zaželel novih spoznanj. Zato je zdržal teh prvih petnajst minut v nizki temno zeleni. Slika iz realnosti se je z vsakim zibom navzgor lepšala, ni minilo veliko, ko je bila že skoraj identična tisti idealni predstavi iz prvih trenutkov spoznanja. Molniška panorama se s to pač ni zmogla primerjati. Preskok je bil prevelik, da bi ga zmogel zadržati zase, zato je zavriskal s polnimi pljuči, noge je vzdignil v zrak , skoraj do ust in si pripravil ekstremno zibanje. Še šerpo je usmeril v pravo stran in že sta poskakujoč občudovala strmine Prisojnika, Razorja, Planje. Pogled vstran je postregel z modrovanjem o malce resnejšem hribolazenju v stenah Šitne glave, Male in Velike Mojstrovke. Čeprav je bilo slišano mešanica nostalgije in načrtov ter lovskega paberkovanja je prisluhnil z zanimanjem. Razumel je bolj malo, a slišati je bilo zanimivo. Z zanimanjem je čakal kaj ga bo presenetilo v nadaljevanju. Vreme je medtem začelo kazati sumljivo poletni obraz, žgoče sonce se je vsake toliko izvilo iz objema zašpehanih oblakov in skoraj soparno posijalo. Na srečo ima njegov nahrbtnik pripravni senčnik, potep je bil zato še vedno zgolj v užitek. Pot se je vila v okljukih proti velikemu macesnu, kjer bi morala biti prva malica. A se je zmotil v predvidevanju. Za macesnom so se okljuki nadaljevali, ritem hoje ni pojenjal  in kmalu na sedlu so ujeli še eno podobno družbo. Skrajno vljudni pozdrav je razkril, da družbica sestavljena iz vnukinje, ome in großfotra verjetno prihaja izza severnih meja.

se nadaljuje

030709: 582 → 1911 (3.del)

Vozil se je po neznani pokrajini. Ničesar ni prepoznal in vse mu je bilo novo. Pravzaprav niti ni dobro razbral kaj vidi. Okolica je prehitro švigala mimo njega, da bi zmogel vsaj približno določiti stanje zunaj. A nekaj je vseeno opazil. Smogasto nebo se je pospešeno oddaljevalo, na levi in desni je opazil temnejšo zeleno, kot je je bil vajen doslej. Zadovoljno se je pretegnil ob spoznanju, da njegov načrt v resnici deluje. Res potuje in nikjer ni opaziti Molnika. Še enkrat je pogledal ven in se prepričal, da je pokrajina navkljub zamegljenemu nejasnemu pogledu dejansko drugačna. Pomislil je še, da bi za večjo lagodnost nekako odmislil enakomeren ropot, ko je od spredaj zaslišal opozorilo: »vozi počasneje, manj sunkovito, zdaj se začnejo ovinki«. Od spredaj je še zaslišal nekaj renčanju podobnega, potem pa se je spet osredotočil na opazovanje. Zunaj so si spremembe sledile v hitrejšem ritmu, nebo je postalo sinje barve, vsak ovinek je postregel s kako novostjo. Če so prvi desni ovinki nakazovali vstop v neprehodni smrekov gozd, so levi kmalu postregli s prepadnimi stenami, trenutek zatem pa je že lahko ugledal jaso s klopco pod macesnom. Sopihajoči kolesarji in motorizirani iskalci presežkov ga niso preveč zanimali. Enostavno jih je bilo preveč, da bi se jim lahko posvetil. Tudi koče ob poti je zgolj ošvrknil s pogledom, saj je takrat praviloma zagledal tudi bitja, ki jih dotlej še ni videlo njegovo oko. Nekaj belega, frotirastega na štirih nogah se je sprehajalo mimo. Bolj je avto sopihal, višje so bili, širši so bili razgledi. Vse bolj neučakano je bentil ter v mislih izbiral cilje. Pa tja gor, pa od tamle s sankami dol, pa na tisto melišče in na tistole frotirko. Samozavesti navkljub ga je obilje novosti, obilje še ne videnega plašilo. In kaj za vraga pomenijo tiste oznake na modri podlagi, ki se pojavijo vsakih nekaj metrov? Na to vprašanje še zdaleč ni znal odgovoriti. Malo nad oznako 24 se je pokazala izravnava in ropotanje je obmolknilo.

se nadaljuje

030709: 582 → 1911 (2. del)

Komaj je dobro pomežiknil, že je ugledal dve režeča frisa nad sabo (pa nista bila šakala), ki sta zadovoljno čakala, popolnoma prepričana v genialnost njunega načrta, da potisneta njegovo nakano v novo fazo. Trenutek zmedenosti je sicer priklical zaskrbljen obraz, a že naslednji trenutek je dojel, da današnji dan ne bo minil v običajnem ritmu. Izza zamrežene postelje je namreč s kotičkom očesa ugledal  nov, še po trgovini dišeč nahrbtnik, namenjen prenašanju carjev. Še sam se je zarotniško, tako kot pravi mafiozo, torej samozavestno in na ves glas, zasmejal. Zaradi neučakanosti je mleko kar samo spolzelo po grlu navzdol in še kakec je pospešeno brzel plenici naproti. Med preoblačenjem ni zmogel mirnosti, menil je, da se vse odvija prepočasi, da preveč premišljujeta. Pravzaprav je postajal jezen, saj potrebe po takem obnašanju zares ni bilo. Sam je bil premislil vse podrobnosti današnjega dne. Jezno je zacepetal, povzdignil glas in v trenutku postal žrtev napačne interpretacije, saj je namesto v nahrbtniku, kakor si je bil zamislil, pristal na blazini kot vsak običajen dan. Malo debelo je pogledal, utihnil in spotoma  pogledal proti Ferdu, slonu navihancu. Ta ga je toliko pomiril, da je še nekajkrat naključno udaril po pojoči knjigi ter se prepustil nenadzorovanemu toku dogodkov. Sicer je bila zabava z opazovanjem jutranje scene popolnoma dovolj za dober skok v pustolovščino. Osebka sta tekala po stanovanju, nabirala stvari, jih metala ven, pa spet noter, preurejala in parlamentirala o možnih scenarijih. Sklenil je, da je bila za zadostne priprave očitno prekratka noč in je zato tolerantno molčal še naprej. Sčasoma  je postal utrujen, veke so se kar same zapirale, nejevoljno je moral priznati premoč ustaljenemu bioritmu.

se nadaljuje