..meni se pa po glavi vrti Lovšinov Peter…
……danes je dan odprtih vrat….
….tole je zate….
in seveda (predvsem zaradi drugega dela):
“moja cura ima dijete, nije važno s kim, mali je tako sladak, da ja se ponosim s njim…..makar pije samo mljeko, a ja trošim gin, pije tako puno, da mogo bi mi biti sin….”
hehehehehe…ker power….hehehehe
Sklep je dozorel. V ponedeljek se odpravim na lov. Končno. Zdaj se samo ogrevam in pripravljam teren. Moram izbrano jato pripraviti na histerijo. Da bodo primerki letali kot kure in se sami dostavljali v past. Ornitološka metoda opazovanja sprememb ne bo dovolj. Pogovorno bi rekel skoraj: ajde pejmo na nož. Razumeš, stvar ni enostavna, ker še vedno dvomim o pomenu: sem morda prekrut ?, bi se moral drugače obrniti?, naj zadevo sploh označim za lovsko ali naj jo proglasim za ribištvo ? Kdo je tu žrtev, me še vrta tam v notranjosti ? Nedvomno je nasprotnik zvit in trd, že zdaj mi je jasno, itak, da ne gre za lov na kapitalca, bolj razmišljam o zajetju jate. Da izkoreninim vse primerke. Da bo enkrat mir, ker mi gredo res na jetra, pa na ledvica, pa na kožo, na splošno na organe. Pa že zdaj vem, da je klinac, ker dualizem poskrbi za veliko borbo. In kakšna naj bo taktika ? Neusmiljena ali taka bolj italijanska: mehki začetek, klavrn konec ? Verjetno je po germansko bolj učinkovito, medtem ko o Japancih še razmišljati ne upam. Da ga teram čisto v nulo in do konca brez odmora ? Eh, to ni zame. Sploh pa: kako naj merim napredek? V teži, gostoti, večjem pretoku in preteku, osvojenem ozemlju ali manjši številki ? Borba se še začela ni, a dilemam se vstaja. Sploh, ker je nasprotnik, grd, ostuden, zanemarjen, ogrcev poln. Tak, ki ga ne odpišeš v enem zamahu, Tak, ki terja spoštovanje in pazljivo ravnanje. Z žaubami podmazan neti skušnjave na vsakem koraku, mami z glasno, včasih tekočo obljubo. A mastno in barvno vedno je njegovo geslo. Kakorkoli, ostajam neomajen, izvršujoč petkovo prerokbo: prosti radikali pazite se, prihajam !
Še preden se razpišem o teku trojk, ki ga je Tolpa še enkrat več zvezdniško zaključila, iztegujem fakiča natakarju iz Zlate ribice: »pa stari, kwa teb ni jasn ?«, a si natakar zato, da strežeš ljudem ali ti slučajno čutiš, da je ravno obratno ? In veš kaj, ti moj ljubi natakar, zmorem razumeti, da zunaj ne strežete pijače, ker so zunanje mize samo za turiste, ki si zaželijo obedovanja na prostem s pogledom na lublanski center – to vašo segregacijsko politiko zmorem razumeti, je zagotovo hud poslovni model. Povej lepo vljudno pa bo. Res je, da mi gre to težko v glavo ob sobotah zjutraj, tam nekje dvajset do devetih, ko je vaš prostor še v senci, totalno nepripravljen na kulinarične vrhunce, kot jih opisuješ: »Za začetek lahko izbirate med hladno kmečko suho desko s sirom z modro plesnijo bla, bla,bla…«
In potem se zunaj prikažeš ti, ves lep v beli srajčki togotno, topotajoče s tečnim glasom poveš, da pijačo strežete samo znotraj. Tri mize trojkašev, ki so do takrat čisto mirno, da ne rečem spokojno, celih pet minut !!!!, čakale na postrežbo se začudeno spogleda, nakar eden zine: Ja, zakaj pa ne zunaj ? Takrat se tebi, ljubi natakar, malo odpelje (vsaj zdi se tako) in začneš s povišanim glasom ukazovati, da zunaj strežete samo hrano, zraven malo zacepetaš in nasploh daješ vtis maminega sinka, ki je ostal brez lizike. Še enkrat: »pa stari, kwa teb ni jasn ?« Miško veš, jaz slišim, ostali tudi, »turizem ste bojda ljudje«, nekdo te mora prevzgojiti. Ta model natakarja je res poskrbel za grenko začudenje vseh prisotnih, ki ne štekamo tovrstne oblike gostilniške fleksibilnosti. Čim več plesni želim na tistih suhih deskah. V plesnive želje sem danes ob ugotovitvi, da pravzaprav odpirate šele ob desetih, še bolj prepričan. Tega podatka namreč nisi uspel izustiti. Pa če še tako dvomiš, verjemi, da bi normalni običajneži zmogli vstaviti ta podatek v enačbo o prvi jutranji kavi.
Bodi dovolj kašljanja, tak modelc ne bo zmotil pozitivnega dneva. Mi se zgolj začudeno poberemo iz tega pajzla in poiščemo prvo jutranjo kavo drugje, cca 10 metrov najprej, kjer natakarica ob smrtno resnem vprašanju o strežbi zunaj, dobi občutek, da jo zafrkavamo.
Trojke pa kot trojke. Palec gor. Uživancija kakor obrneš. Mi smo odznojili nekaj nesnage, se radovali in hudovali nad novo traso, uživali v lepem vremenu ter komaj čakali cilj, da smo lahko začeli z analizo. Analitikov pa preveč za en post, omenim zgolj tiste, ki so dovolj poenostavili imena za lebanovo procesor: Laufarca, NK Olimpija.com, Fubar, Poskočni tekači…. Nadaljevanje, kot je že v navadi, temeljito, odkrito, zabavno, dolgo, srečevanj polno. Polno popolni naprej bi se skoraj glasilo geslo tega dne. Pešpot po Litijski na začetek stare trase ni bila napor, temveč zgolj napoved hude prihodnosti, ko bo redni tek ob odsotnosti dobrot spet mantra. Letos smo verjetno k zadevi pristopili preveč turistovsko in na cilj pritekli v približno istem času kot že nekajkrat doslej. Enkrat bi bilo fino narediti spet preskok naprej, tudi zato, ker se konkurenca bliža, nekateri Tolpo celo prehitijo. Njim posebne čestitke. hehehe..itak
Sicer so si partizani tale praznik imenitno zamislili. V norišnici puhlega egotripa je občasno fino spoznati predvsem radosti, manj pasti soodvisnosti. Prekleto dober občutek je, ko tečeš od Magistrata proti Juliji, srkaš vzklike podpore, poslušaš jurišne hite in veš, da se ekipa zaveda tvojega maksimuma. Pa čeprav se prej čakaš, spodbujaš, pametuješ, sopihaš in izgledaš vse drugo, samo zdrav ne, po glavi pa se ti vrtijo bizarne epizode. Kakopak enako velja za sotekače. Ampak po drugi strani je pa svet dobro narejen: tečeš po navidezno lažji trasi, v glavo ti nažiga jutranje sonce in v klanec zanalašč dekleta spustiš naprej, srečevanja prej, vmes in kasneje so več kot bonus, skoraj si upam zapisati: rezultat ni vse….Saj pravim: dobro so zastavili tale praznik, še kelnarčka pozabljam…..
…sploh pa ne v megli…
Da spodbudim slabo vest, posebej kar se tiče spremljanja modnih trendov na izbranem področju, še jaz napovem prostore, kjer bi švicajoče zadihan opazoval letošnjo tekaško modo. V ta namen bi za začetek sopihal marca v Sežani, kjer bi se osredotočil predvsem na oceno tekaške konfekcije kot posledico zimskih razprodaj. Kak mesec kasneje bi se povabil še na tek trojk, kamor bi seveda že prišel z izostrenim občutkom za modo, saj bi opazoval in analiziral, morda diagnosticiral že na golovških klancih. Tekaškemu poletju bi se izognil in se obnašal kot modna policija šele na Rokovem teku septembra. Kakopak na tem dogodku ne bi zanemaril niti kulinaričnih aspektov niti še zadnjega izdihljaja jesenske kopalne mode. Kot ponavadi, bi tudi letos končno oceno podal na Lublancu konec oktobra. Že vnaprej krivim preobilje pollitrskih argumentov za slabše rezultate.
p.s. Počasne sorte friki rabimo več časa. V glavnem; občinstvo: želim vam zelene polno 2008!, »srečnga pa zdrauga«, pa to….kar gre pač zraven: hude želje in dobre misli…..
Enkrat za spremembo se ne bom šel tekaškega pisuna, ki obarva svoje dosežke v paleto trpkih kriz in adrenalinskih pospeškov, niti se ne bom spuščal v modne zapovedi sotekačic, ki so praviloma švigale mimo mene, žvižgajoč kak emtivijevski napev. Suvereno bom zapisal, da mi je bil populistični Zoki všeč. Oblekel je jakno zelenega kluba (evo…hehehe..pa mi je uspelo zeleno barvo vštuliti tudi v skoraj medicinski zapis) in v cilju lepo čestital tekačem, ki so zmogli svojo dozo kilometrov. Vsekakor gre ta poteza v zeleni jakni s tresočo roko županu bolj v prid, kot tista Lojzetova, ko si je v sredo nadel vijolični šal. Bolj vnete je ta poteza zmotila zgolj toliko, kolikor se je medli spomin uspel spomniti, da se je svoje čase Lojze uspel predstaviti z zelenim šalom. Bi se spodobilo od predsednika, da zna zavzeti stališče. Vsaj meni se zdi tako. Še bolj zabavni trik si je privoščil svoje županske dni minister Dimitrij. Njemu je takrat na tekmi s Cibono uspelo svečano odpreti prenovljeno Halo Tivoli: prebarvano v vijolično. Jaz sem preveč zelen, da bi štekal tako potezo.Eh, me je malo zaneslo.
Koneckoncev sem želel nekaj pisati zgolj o spodnjem grafu, ki naj ponazori moj, nedeljski, deževni lauf. Priznam, vrednosti srčnega utripa, predvsem v zadnjih kilometrih, me malce presenečajo. Utrip čez 200 verjetno pomeni samo dvoje: ali gre Polar počasi v franže ali pa se moram malce zasekirati, ker mašina očitno ni dizel, ki bi mirno vlekla tudi na daljše proge. Mogoče sta imela kaj pri trapastem utripu zraven tudi dva isogela, ki sem si ju privoščil v zadnjih kilometrih. Seveda je potem letelo preko mej (pustimo debato o tem kaj se zgodi, ko učinek gelov popusti ); zato zdaj preklinjam stopnice in tetivo. Počutje v jutranjem nalivu je bilo sicer okej, brez posebnosti, skorajda pod kontrolo, še več naravnost užival sem ob spoznanju, da nisem edini nevrotik, ki med laufom popeni za malenkosti. Ena takih malenkosti, ki očitno ne moti samo mene, je povezana z vezalkami. Ko se te nepričakovano odvežejo, je vsega veselja v trenutku konec. Moraš se ustaviti, odviti na stran, se prepogniti in prešvicano opazovati tekače, ki si jih predtem mukoma prehitel. V tem trenutku vstavljam še polemiko s staro trditvijo, da na teku tekmuješ predvsem sam s sabo. Ja,ja; je že res, ampak čisto dobro dene, ko jih nekaj prehitiš in tako ugotoviš, da vseeno nisi najslabši. Pač, prekletstvo današnjega časa, to nenehno tekmovanje. A pri vezalkah to vseeno ni najhuje. Najhujša je izguba ritma. V žaru enaindvajsetke in celotnega dogodka želiš biti spet čim prej »on d trek« in zato pospešiš, se zadihaš, »te zagifta«, pojavi se bodec: cilj se začne oddaljevati, veselja je konec. Hujše skoraj ne more biti.
A kot rečeno, tokrat sem se počutil dobro, dež me ni motil in prav zadovoljen sem bil ob spoznanju, da gre na enaindvajset dokaj spodobno tudi brez kolikor tolikor rednega treninga, samo tale graf mi ne gre iz glave. Po mojem Polar jemlje slovo. Evo, sem zavzel stališče.
EnXen Sinica
|
razgledi vest špegu bibisi nyt
