..meni se pa po glavi vrti Lovšinov Peter…
……danes je dan odprtih vrat….
….tole je zate….
in seveda (predvsem zaradi drugega dela):
“moja cura ima dijete, nije važno s kim, mali je tako sladak, da ja se ponosim s njim…..makar pije samo mljeko, a ja trošim gin, pije tako puno, da mogo bi mi biti sin….”
hehehehehe…ker power….hehehehe
…ko naši borbajo, borbajo……trenutno vodijo za gol …torej naj zdržijo, že zaradi tega, ker jim gre rezultat na drugi tekmi na roko…
»keep the fire burnin´«
In potem so skakale celotne Križanke, s prodajalci piva v preddverju vred. Čista pozitiva, dobre želje, sproščenost, jah vibracije so pretresale Ljubljanski unikat. Niti malce nižja temperatura niti obljubljeni dež ni zmotil pet tisoč dobro razploženih reagijašev, ki so prišli na svoj odmerek opojnega basa. Končno pravi, polnokrvni odmerek reagija tudi v Ljubljani. Navkljub skepticizmu, ki ga sprožila cifra na karti, je bil včeraj amfiteater res dodobra napolnjen. In kako lepo je dišal. Jah Rastafarai ! Si imel na trenutke občutek, da si na kaki prepovedani plantaži, kjer se potomci vdove Grace ukvarjajo z vrtnarjanjem. Redarji se na srečo s takimi malenkostmi niso obremenjevali, a vseeno so budno pazili da iz preddverja na prizorišče ni pripotoval kak plastični kozarec piva. Nasploh nesmiselna uredba v Križankah. Pa smo jih ugnali tudi v tem pogledu. Ne bom razložil načina, ker verjamem, da tudi redarji berejo. Zaradi gandijevske pozitive so bili včeraj resnično brez dela. In občinstvo ? Kako naj ga sploh prehvalim ? Velika odzivnost, velika skuliranost, ogromno »totih farecajgov« na poziv, manjkalo ni niti poskakovanje. Res bil je fin in čaroben večer, ki je z lahkoto prestavil misli tja pod palme. Sem čakal zgolj še štrbunk kokosa na glavo. Ali pa, da pride mimo kaka mama in mi začne ponujati aloa vero olje za zdravo, lepo porjavelo kožo. Misel na »patties« je skoraj orosila oko. Seveda je največji štos v tem, da izvajalci sploh niso bili »original Jah pipl from Trenchtown«, ampak je bila večina njih pristnih Nemcev. Tem ponavadi pripišeš irharce, ne pa pristnih vezi z Jamajko. No, topogledno včerajšnji pobje izstopajo.
Vsi po vrsti po glasu in stasu izgledajo dža, da bolj ne bi mogli. Scenarij se je včeraj glasil nekako takole: najprej tista Dubios soseščina, nakar zažgoli Jahcoustix, posel seveda v velikem slogu zaključi mladenič iz Koelna, the one and only, he, himself, mister root-ska-dub-dance-rap reagge mister: Gentleman. Nevednost je spet poskrbela za učenje. V bistvu Jahcoustix in Dubios Neighbourhood nastopajo skupaj, pri čemer se prvi predstavi kot ragga vokalist, kateremu soseščina nudi gruvajočo instrumentalno podlago. In so zaigrali za dobro uro v najboljši roots reagge maniri. Po mnenju ženskega dela občinstva je Jahcoustix poba za zlorabit, a tudi lepo poje. Zvočniki sicer še niso bili naviti do konca, a je predskupina poskrbela za prijetno ogrevanje, ki je uspelo predstaviti bistvene značilnosti reaggeja. Glasba z močno poudarjenim ritmom, kjer občasno s soliranji zablestijo pri vsi uporabljeni inštrumenti. Melodije so praviloma spevne, nič zatežene, želijo zbujati občutke sproščenosti. Kar je seveda v popolnem nasprotju s sporočilom, ki ga želi prenesti. Tudi Jahcoustix in Dubios Neighbourhood se niso želeli izogniti tej tradiciji in so zato prepevali o socialni nepravičnosti, o težavah črne Afrike, o razsvetljenju, ki se bo zgodilo. Da pa ne bi preveč zatežili so zraven dodali še kako o ljubezni, ragga ladies in o rasta veselju do življenja. Jep, včeraj se je zgodila prava Jah tematika. Evforija se je skoraj približala vrhuncu, ko se je pojavilo retorično vprašanje: Would you jump for Gentleman, Slovenia ?
Soglasno smo pritrdili, čeprav se neuk sploh nisem zavedal kaj me čaka. Najprej seveda 30 minut mencanja in borbe za wece. Potem se ja pa začelo. Kakopak z negodovanjem nestrpne publike, ki jo je deloma z uvodnim napovednikom o prihajajočem dogajanju utišal pravi bundesliga poba. Sem si skoraj rekel: evo, gremo back to the eighties«. Pa na srečo nismo šli tja, ampak prav res v Kingston, od koder sta prišli prvi dve nastopajoči, sicer kasneje backvokalistki. Zazibali sta nas skoraj v dremavico, čeprav sta poleg petja ponudili še bleščeče nasmehe. Zgolj zaradi kasnejšega izbruha energije; to zdaj vemo. Gentleman je mojster svoje obrti, mojster reaggijea, ki zna združiti žlahtno tradicijo z zahtevami sedanjosti. Da ne dolgovezim: obvlada tako korenine kot ska, ljub mu je tako dub kot dance in da stvar tudi za trenutek ne bi postala enolična, vse skupaj nadgradi še z žaganjem v stilu Rejdžev. Vsaj kar se z moje strani tiče: kapo dol. To je to kar sem želel slišati; eno prijetno reaggijaško zmes, ki te ne pusti ravnodušnega. V dojemanju nisem bil osamljen, saj mu je publika dobesedno jedla iz roke. 
Poba je z lahkoto vodil koncert, usmerjal, daljšal, pa tudi prekinjal komade, komuniciral, skakal in nasploh ustvarjal videz angažiranega performerja, ki ni prišel zgolj pobrati denar od vstopnine. Koncertu primerno je bilo tudi ozvočenje, zato vprašanje: du ja fil bejs in jor beli« ni bilo zgolj retorično, temveč prej prijetna ugotovitev. Polnoč se je kar prehitro bližala, spoznanje o koncu dogodka je prihajalo prehitro. Gentleman je na razočaranje publike zmogel zgolj dva dodatka, čeprav sem imel občutek, da nihče od tam prisotnih ne bi protestiral proti podaljšanju koncerta za kako urco. A pravila so pravila, zaspane Ljubljane ne gre po nepotrebnem vznemirjati s koncerti pozitivne misli. Kot skoraj uspavanka, še bolj kot politični manifest in vsekakor kot posvetilo Bobu je izzvenela zadnja pesem, brez glasbene spremljave, skupaj z občinstvom, skoraj šepetajoče odpeta Redemption song. Nekateri bodo rekli, da se pobu ni več dalo in da itak ni pel, ampak jamral. No, meni se je zdel popolnoma primeren zaključek koncerta. V Mladini bi zapisali: »s kruhom pomazano«; še takih koncertov.
Pravzaprav sploh nimam druge možnosti, ker me dva dni po dogodku, poleg obveznega musklfibra, še vedno spreletava srh navdušenja in očaranosti. Je že tako, da me množične prireditve vedno malo začarajo, in če se spravim zraven kot aktivni udeleženec so občutki še bolj evforični. Na svojem seznamu sem tokrat odkljukal tretjo ljubljansko enaindvajsetko.
Vsako leto gre nekaj minut hitreje in predrzna misel me napeljuje na idejo o urci in petinštirideset na prihodnjem ljubljanskem prstanu. Bomo videli; natančni meroslovci mi pravijo, da bom moral teči vsaj petnajst sekund hitreje na kilometer. Bemtiš, to se pa ne zdi tako veliko, da ne bi bilo mogoče. Bomo videli – malce rednosti in vse je mogoče, ali kot pravi Švejk: samo brez panike.
Moj nedeljski bluz se je začel že skoraj ritualno. Najprej tradicionalno – druga testeninka (in kje so bili špageti vprašam ?), malce sobotnega žura pri kolegu „zdajžetridesetletniku“, pa pozni začetek spanca, ki tako ali tako ni bil kakovosten, jutranje zgodnje vstajanje in obvezna kaka . Potem je seveda sledilo godrnjavo zajtrkovanje in odhod proti štartu. Že testetinka je nakazovala gnečo, ki se je v nedeljo zgolj potrdila.
S tolpo smo se preroško srečali na tivolski promenadi in potem skupaj vstopili v gnečo. Ta nas je počasi, enega za enim izpljunila iz slačilnice v štartni boks. Odveč je poudarek o mnogih znancih. Sem imel na trenutke občutek, da prav vsi tečejo. Očitno se je moja socialna mreža kar pošteno vklopila v tekaški trend. Vsi srednješolski žurerji, dragonsi, alpinisti, sostrčani in kar je še ostalih tolpašev smo se ob enajstih zapodili v dir. Seveda najprej po pločnikih in z nasmehom na ustih, kasneje vsak v svojem tempu in s peno na ustih, lagano sportski bi se reklo. Mimo štadiona ni šlo brez: ZELENO – BELI…., ampak je bilo nujno potrebno; prizorišču velikih zgodb, prizorišču prešpricanih ur je pač potrebno izkazati spoštovanje, vsej trenutni klavrnosti navkljub.Eh j..ga..kadar smo čustveni, smo čustveni. Vseeno smo odtekli naprej. Tam nekje pred koseško tržnico sem dokončno vase spravil tisto sladkobo, poimenovano gel s pretečenim rokom uporabe. Še enkrat več se je pokazala preroškost, da kar ne ubija, krepi. Gel me je dobesedno katapultiral. Do zdaj še nikoli nisem tekel s takšno lahkoto. Kilometrov, ki so si sledili od oznake deset do osemnajst skoraj nisem opazil. Seveda sem kasneje pri živalskem vrtu plačal davek , saj so se začeli pojavljati krči, ki so bili zvesti spremljevalec do cilja, a bil sem že preblizu za malodušje. Vklopil sem pogon na trmo in začel slediti dvema »te-ef-ovcema«: najprej je bil inspiracija Žure , kasneje Gregorb s katerim sva tudi odšprintala tistih nekaj zadnjih metrov. Obema lokomotivama en velik tenks !!!!! Bomo prihodnjič poračunali v tekoči valuti !!!! Odveč je dvom o poštenih analizi. Ni bila niti kratka, niti jedrnata. Bila je baročno preobložena z vsemi mogočimi presežniki. Ampak, ker je bilo potrebno oditi domov, smo storili tudi ta korak. Natakarji pa v jok. Seveda gre za preživetih enaindvajset zahvala simpatični dvojici spodbujevalk , ki sta navijali na vseh kritičnih točkah, zahvala gre tudi sparing dvojici s katerima sem preštel kar nekaj pripravljalnih metrov in seveda tudi vsem ostalim, ki bi jih moral omeniti, a bi postal pretirano osladen. Me ima, da bi kar zapel: ima nas 200 milijona……
…bemtiš, da se malo pomirim.. naši vrli hokejisti izgubljajo 8:0, ni druge kot da malce posmetim in uredim črke v nekaj smiselnih besed….
….skratka v soboto ob petih zjutraj zadeva sploh ni bila fino fajn, še več: precej mačkasto zaskrbljen sem bil spričo rahle grmljevine v ljubljanski kotlini….no, ker Magi ni poslal odrešujočega sms-ja, je premišljevanje pod toplim koutrom pač odpadlo …in tako se je modra puščica odpeljala proti Bosovim krajem….ni minilo 20 kilometrov, ko se je pred nama znašel breztablični ford in očitno je bilo, da se bodo dogodki odvili v nepredvidljivo smer…..ura je štela sedem zjturaj in v Kamniški Bistrici nas je vključno z AI postavalo sedem osebkov,
bolj ali manj forumskih znancev…kakopak se tu postavi vprašanje o psiho-fizičnih dejstvih tako prisotnih kot odsotnih..odgovor prepuščam pristojnim avtoritetam..ker je sedem pravljično število, nam ni preostalo ničesar drugega, kot da se prestavimo v pravljične kraje…
…tokrat smo za dostop do bivaka pod Skuto izbrali meditativni način v blagem alpskem tempu…v nedeljskem jutru so se vremenske prilike intenzivno menjavale z neprilikami
, tako da kljub šodrasti naravi izleta, dogajanje nikakor ni bilo monotono….dodobra smo ponovili predvsem postopke slačenja in oblačenja najrazličnejših "-tex" oblačil, zaradi pljunka novega snega smo spotoma zgazili še kakšen meter ali dva in zato se je zdel na bivaku edini smiselni postopek "samoreševanje"…tokrat je bilo na vrsti podpoglavje: obilna malica….kot verjetno sedaj že veste, niso manjkali niti mandlji niti čokolada…
….v bivaku je padla strateška odločitev o ignoranci Skute in tistih Rink tam v megli, bolj humana izbira se je zdela Turska gora, pa še ta zgolj zaradi želje po postavljanju vršne instalacije
,
konda ni imela nič pri tem ….in če že prašate: zdaj je gaz do vrha..ni blema, lahko se povzpnete…..na vrhu smo se končno spametovali (seveda smo spotoma še mantrali o hribovskih lepotah, čudoviti naravi in temni Š(t)ajerski- skratka lirično) ter složno priznali najvišjo možno veljavo kombinaciji kava – pivo….spust do šanka smo opravili suvereno, vseeno smo bili za kelnarco prepočasni….v nasprotnem primeru bi nam verjetno v kavo nalila svežega mleka…zaradi čiste užaljenosti in maščevanja smo naročili še eno rundo – zanalašč brez kave …z izboljšanjem okusa, so se tudi misli zbistrile in od nekod se je vzela gospa Konstruktivna Debata…ker nas je imela kmalu dovolj, se vam je začelo včeraj popoldne kolcati….
….potem smo šli pa domov….
(se je bilo zgodilo kako leto nazaj)
EnXen Sinica
|
razgledi vest špegu bibisi nyt
