Junaška zgodba, ki se je odvila tisto soboto na Trojkah 2013 je bila za Tolpo precej pomembna. Predvsem v smislu širjenja obzorij. Resda nismo odtekli jutru naproti kot npr. Dean, a pojmovanje dolge razdalje smo raztegnili za osem kilometrov. Osem kilometrov se nam je zdelo na analizah precej kratka in obvladljiva razdalja. Ampak je že tako, da je potrebno zapitek v bližini brhkih točajk vedno plačati. Da se pred lastnimi jazi ne pokakamo, vsem kontra faktom navkljub (pove štartno spoznanje: »lej edini imamo trebuhe !« dovolj ?), se napovedanim dogodkom nismo umaknili, a še teden pred štartom je v trebuhu neprijetno črvičilo, ideja iz marčevskih pohajkovanj okoli Rožnika se je zdela slaba, adijo, neuporabna. Da bi pretekli 29 kilometrov in se ob tem smejali, zabavljali, na trenutke otročje in nastopaško ogovarjali se je zdelo sicer uresničljivo, vendar smo predpostavljali visoko ceno v obliki kronske utrujenosti, bolečega musklfibra , daleč od uživaškega teka, ki ga sicer člani Tolpe tako čislamo, da smo se pripravljeni skoraj vsak teden pokazati na trasi okoli Rožnika, dasiravno vsak zase preferiramo manj obljudene destinacije. A del fascinacije je tudi Cockta – tega nima vsaka trasa.
In tako se Tolpa prikaže enajstega maja dvataužnt trinajst na Kongresnem, pražnje napravljena s svežimi, novimi klubskimi majčkami, rahlo zaskrbljenih obrazov, že skoraj potolažena zaradi pojemajočega naliva, ne vedoč točno kaj naj pričakuje v naslednjih treh urah in pol, kolikor je znašala pesimistična ocena našega laufa. Deset minut mencanja na štartu v sveže opranem jutru se je vleklo, a motivacija se ni pustila odplakniti. Nakopičena energija se je končno začela pospešeno sproščati s prvimi, zanesljivo, umerjeni koraki mimo luž od Wolfove proti Magistratu. Potovanje se je lahko začelo, odpirati so se začele dimenzije, ki so Tolpo spomnile na njene začetke, na čas, ko je bil štart kratke seanse še pod Urhom. Še razdalja je bila ugodna za pošten in dolg premislek.
Tako takrat kot tokrat je bila ravno pravšnja udeležba, vzdušje pa boljše od pozitivnega. Kot da je vladala neka sproščena zafrkljivost, a hkrati tudi športna nestrpnost, v kateri je bilo zaznati odločenost priti čez in dati vse od sebe. V blatu, pred blatom, za blatom, na blatu, po blatu. Intenzivnost doživljanja takih stvari je Tolpa preko enajstih, zaporednih, tistih kratkih in dirkaških, na dvanajst kilo z nekaj dodatnimi metri, seans predelala do samoumevnosti udeležbe, a prav veliko se lulčki zaradi samega dogodka niso več dvigali. Že res, da so bila vsakoletna snidenja prijetna, a draž je izginjal, namesto minimalno športnega pristopa, je v ospredje stopala družabnost. Do letošnje rekonceptualizacije tolpaških Trojk. Letos so bili dražljaji zopet močnejši, na ustreznem nivoju, na nivoju ustrezno motiviranega rekreativca. Res, prvega ne pozabiš nikoli, sploh pa ne najdaljšega, zato smo se radovedno podali na pot, ki nas je peljala čez Bežigrad do Žal, mimo Jarš, v Polje, pa po PST do obrobja Fužin, od koder smo bili preko Urha že skoraj na Orlah. Od tam se zdi tudi skeptikom center in s tem cilj na Kongresnem že precej blizu. Če odšteješ tista dva ali tri klance, ki se postavita predte za dokončno preizkušnjo, si na Orlah že ven iz hudega. Nekako tako so bile umerjene tudi naše betice, ki so se sprijaznile z enakomernim, premišljenim tempom in taktiko, ki je predvidevala postanke na vsakem postajališču. Na tak način smo lepo napredovali, jaga baba nas ni lovila, hude ure nismo izkusili, mišični krči so se potuhnili in razen malo skremženih obrazov na najbolj napornih odsekih trase smo tekli suvereno, še veliki strah v obliki tistega klanca na Orle se je izkazal za precej votlega. Resno, tek se je vsem pričakovanjem navkljub izkazal za uživaškega, za nameček pa je že pod Urhom postalo jasno, da se pesimistične ocene sesuvajo in da bo šlo hitreje od pričakovanj.
To se nam še danes zdi precej fino, zatotekaški načrti letijo v nebo, a obenem želi podton analize sporočiti, da bi šli na tem teku lahko hitreje, da bi lahko že prej pospeševali, da bi nemara lahko rezultat 2:52:30 izboljšali še za kakih pet minut . Verjetno res. Spet nismo do konca pritisnili. Heh. Tolpa pač. Ena od lastnosti – večni občutek nezgonjenosti. Na cilju je bilo vseeno malce hecno. Zadovoljno trepljanje polno zanosa, a nobene hude utrujenosti. Sprva se je res zdelo tako in v resnici ni bilo kakega konkretnega izvora bolečine, se je pa splošna utrujenost vlekla skozi cel teden, pri čemer zagotovo ni šlo samo za posledice analize. Trojke 2013 so bile dobra dolgo izkušnja, zato Tolpa načrtuje jesenski obisk Budimpešte. Pa da vidimo, če najdemo ta zid, ki se je na tokratni seansi vztrajno izmikal.
In kaj pravi Soleus na zgornji razmislek ? Soleus se je spet imenitno obnesel, v celoti ter povsem po pričakovanjih je odigral svojo vlogo in upravičil svoje poslanstvo. Med tekom je dostavil ravno dovolj podatkov, da smo uspeli nadzorovati svoje premikanje. Na štartu nas je hitro lociral, umiril je srčni utrip in vsakič znova postregel s podatkom o povprečni hitrosti zadnjega kilometra. Ti podatki so zadostovali, zaradi njih smo, enkrat za spremembo, res tekli brez prevelikih nihanj, skoraj enakomerno, kar je bila sicer ponavadi ena naših težav – smo pač otroci spektakla in nas vrvež hitro zavede v nepremišljeno hitrost, ki se nam je običajno maščevala preko opotekanja čez Golovec. Tokrat tega ni bilo. Nedvomno bo treba potrditi tezo, da je pospeševanje v zadnjih dveh kilometrih posledica rumene ure. No ja, razen pospeševanja v zadnjih stotih metrih. Tega so s svojim prispevkom bogato nagradile Tri babe, za kar se jim še enkrat več zahvaljujemo. Tolpa ceni take prispevke.
včasih pišem 