OLIMPIJA: TAU – Navijači bi si zaslužili več…

…podobno kot vozniki Dacie, ki bi radi tekmovali z bolj uglednimi imeni v svoji branži.  Primerjava se zdi kar umestna, če malce pošnofate sodniške odločitve. Pač poraz. Klinc. Zmaji so svoj (slavni) pedigre borcev z nekaj znanja, v prejšnjih sezonah dodobra načeli, a ljubljanska publika vseeno še vedno pošteno tuli ob očitnih, pa tudi manj očitnih, sodniških krivicah.  

OLIMPIJA: Proti četrtku

V glavnem se je zainteresirana javnost že okoristila s četrtkovim basketom. Mediji so rutinirano napovedali dogodek, zaslediti je bilo že prve predstavitve nasprotnika, igralci so obljubili srčno igro in za kompletno skico manjka samo še mnenje tisith, ki zaidejo na Lebanovo. Kot iztočnico ponujam naslednji preblisk. Se zdi, da je bilo za sprožitev jezika že skrajni čas, še posebej, ker so karte že kupljene, šali oprani, boljše polovice seznanjene s četrtkovimi odhodi in poznimi prihodi, verbalnim repertuarjem. Ena o basketu, ki ga bodo zeleni odšpilali v Badaloni: Sam optimistično pričakujem poraz za deset pik, kjer bodo za končni uspeh manjkale točno Hukičeve trice. Morda je prav, da že vnaprej nekaj krivde zvalim na centra, ki bosta sicer borbeno, a malce izgubljeno igrala, hkrati ju še sodniki ne bodo marali. Kot tudi ne Zupana. Tako je že v navadi. Seveda bosta svetli točki predvsem Ilievski in Ožbolt, Marko bo prispeval standardne vložke: torej nekaj skokov in par košev v “Milič stajlu”, Rudež bo verjetno deloval kot presenečenje in bi morda lahko bil bolečina v riti za tiste, ki bodo na njem vršili obrambo. Upajmo na konstantnost. Zna biti, da bo za Olimpijo usodnih nekaj tistih minut, ko bo peterka dobro premešana in bo parket drgnil tudi Wallace. Ker bodo izgubili proti aktualnemu ULEB zmagovalcu, nas to ne bi smelo preveč potreti. A po drugi strani, nekih prav hudih imen ta ekipa spet nima (ajde, Rubio) in morda bi Milič lahko uveljavil svojo izkušeno predrznost. Sicer pa je Joventut trenutno na četrtem mestu ACB lige. Bodi dovolj za napovednik in rajcanje do četrtka. V španske basketaše se nisem preveč spuščal, ker me pač zanima zelena barva.

Stadionske krace

Je čas brezbrižnosti in je čas kašljanja. Zdaj je čas prehladov. Res, zakaj bi za Bežigradom kaj potekalo gladko in kot se šika. Bežigrajcu se trenutno dogaja Vasko oz razveljavitev soglasja k obnovi stadiona. Če se ne bi dogajalo zares, bi nemara pomislil na kako ostudno, totalno zamorjeno dramo v črno-beli tehniki. Ampak, ne, to se dogaja tu in zdaj, medtem pa sam še vedno ne uspem doumeti veličine te kulturno-urbanistične politike, kjer je bolj sprejemljivo, da neka stvar propada kot pa, da se na novo definira. Pa četudi brez tistega trapastega oranžnega zidu. Če je bil Plečnik zaradi tega veličina. Ne verjamem. Zapriseženi zagovorniki zidovja, “pejte se malo solit” in stopite ven iz pisarn, se usedite na zelenca pa se sprehodite okoli te vaše kulturne dediščine ter se je nanjuhajte. Scalina iz zidu verjetno še zdaj ni odsmrdela. Najbolje, da malo zaselotejpate, da se konstrukcija ne bo sesedla. Naj se ohranijo arkade zraven Dunajske in oltar oz. VIP tribuna, ne pa da se vam dviguje zaradi nekega zidu. Se zdi skoraj samoumevno, da so ljudje tudi takrat vedeli, da je potrebno zadevo zamejiti. Večjega pomena v tem zidu jaz ne prepoznam. Po drugi strani pa pritrjujem Borisovemu mnenju, da je Sead Mulahasanović tam nekaj pecal Metko in da so Sklonište tam posneli Hasana. Torej ima tudi zid nekaj dodane vrednosti.

p.s. vidim, da bo treba spet v hribe….