Tura je bila uspešna. Prišli smo gor in prišli smo dol. Vmes smo »odpikali« eno grapo in pravzaprav bi moral biti zadovoljen. Ampak ni čisto tako. Že dolgo se nisem počutil tako nelagodno v hribih, kot sem se počutil to soboto. Občutek me kar noče zapustiti. Ostaja nek grenak priokus, ki bi ga bilo pravzaprav lahko sprati, če bi podrobneje prebral vremensko napoved, ravnal v skladu s kmečko logiko: ne diraj lava dok spava. Ampak ne: Mi smo se pač odločili, da gremo in zato smo šli. No retreat, no surrender, ko modra puščica divja proti Jezerskemu. Še pametni smo bili, kako so ob 6.30 po radiu poročali o šestih stopinjah plusa na Krvavcu. Podatek nas ni zmotil; kot da ne bomo vandrali precej blizu. Tako smo se Sinica, Sašo in moja malenkost lepo pripeljali do žičnice, se primerno oprtali ter zakorakali gor proti grapi. Napredovali smo tekoče, brez posebnosti in vdiranje do kolen na posameznih mestih se nam ni zdelo preveč čudno. Pač, je bilo toplo. Kmalu smo bili pri skoku, nekaj metrov ledno-snežne skalne mešanice. Zadeva je bila ravno prav sobotno težka, da ni predstavljala prevelikih ovir. V trenutku, ko smo vsi trije prišprintali čez, v zgornji del grape in začeli pospravljati štrik, je prvič močno zabobnelo in potem še nekajkrat. Ker glasba sploh ni prenehala in ker zraven sodi tudi prenos plazenja v živo, razpoloženje naenkrat ni bilo več prijetno, temveč je postalo precej bolj resnobno. To ni bilo razpoloženje primerno prvi stopnji nevarnosti plazenja. V kratkem finišu smo se pridružili Jeseničanom, ki so že vedrili na vrhu in potem smo ob neprestanem plazenju povsod naokoli (okej , okej pretiravam 
, ampak v območju markirane poti na Češko kočo je pa vseskozi nekaj letelo dol) premlevali o sestopu. Na koncu smo se zedinili, da bo še najbolj zdrav sestop nazaj skozi grapo. Precej hitro smo bili v dolini in šele ob prestopu iz grape proti Ledincu se mi je spet zazdelo, da se je vseeno naredil lep dan. Pri slapu je bilo pač že splazeno, medtem ko za sneg v grapi nisem imel takega občutka, sploh pa ne za sneg v zgornjem delu. Avantura se je končala srečno, izlet je bil uspešen, grapa je bila odpikana, incidentov ni bilo. Take smo imeli v soboto, ko smo splezali Grapo med Veliko babo in Ledinskim vrhom (III/II, 70°/40°-60°, 700m). Za fotke v galeriji je poskrbel Sašo. Sicer se pa kar strinjam z zapisom in fotkami na straneh AO Rašica. Glede na število plezalcev, ki so se v soboto (po/na)tikali v smereh okoli Jezerskega je prav presenetljivo, da razen poročil o izgubljeni opremi, ne beremo o kakšnih bolj dramatičnih zgodbah. Očitno mama sreča še ni izgubila adresarja. Zraven poročila o gnilih razmerah sodi tudi tale anekdota. Ob vzponu smo srečali dva Avstrijca, ki sta pod Ledincem obrnila, saj so se jima zdele razmere preslabe. Da je pretoplo, da vse teče, da je premehko, sta poročala. Ob vrnitvi k modri puščici smo se pogovarjali še s plezalci, ki so plezali Sinjega, pa Vikijevo svečo…. Njim so se zdele razmere dobre: led je bil mehak, pa še zeblo ni…. Ampak jaz sem bil vseeno zadovoljen, ko smo z eno pošteno analizo zaključili sobotni hribovski odklop. Lev je zgolj malce nemirno dremal.
