PMS v Vzhodni

Dve skici

Prva skica: Popolna novoletna uživancija. 10 ur daleč stran od realnosti. V južnjaški Franciji. Pač greš in prideš do sredozemskih fjordov, do sektorjev za take in drugačne. Odklop v smeri prvinskega dotika. Vsako jutro sonce v šotor. Šum valov v ozadju. Brezvetrni borovci in gruča skuliranih Nizozemcev spodaj. Pa jih v bistvu sploh ne vidiš, slutiš ekološki dogovor. Še vedno topla spalka in zgolj počasno prebujanje, da ujameš jutro v celoti. Miganje v smeri osnovnih ukazov, drugega bolj malo. Dodana vrednost urbanosti se zdi nična. Pot proti preprostosti, nič kompliciranja, pojasnjevanja. Kasneje sonce v steni. Vriskanje in izbira smeri, iskanje grifa. Dosežki »no more«, zgolj sledenje užitku. Dokler gre. Nekje v ozadju odmeva »dihi pa pomaki« mantra. Obredna kletvica in spust v zahajajoče sonce. Kič z vreščavimi galebi in jadrnicami za ozadje. Navzgor plezalec, navzdol potapljač. Ena sama vertikala, a podobni principi. V iskanju izgubljenega časa. Primeren trenutek za obračun in načrt. Novoletna zbistritev v Les Calanques. Nasprotja privlačijo: dvajset minut stran najdeš Marseille, a tu se spotakneš  ob dalmatinski občutek. Vse bo. Vse je. Ni potrebe po naglici. Do mraka rekreacija, potem pašta, vriskanje zaradi umivanja. Decembrsko morje ima svojo moč. Še kaka stran knjige, košček Gorenjke, knjiga na glavi, prazna baterija v čelki. Potem zaspiš. Zunaj zvezde. Butanje valov. Nikjer nikogar. Zadostuje. 

p.s.: klikneš pa pogledaš 

Druga skica: Tečna, deževna, mračna nedelja. Brezizhodni dež in utrujenost v glavi. Nobenega poleta, nobenega načrta, vsak gib je odveč. »Pod kouter« – stran od vsega. Zaspati in prespati je edina zaželena aktivnost. Do dvanajstih. Vsaj. Še prijazno povabilo na kosilo ne vžge. Pač vržeš pohanje vase, se pomiriš, se zavališ do teveja in nedeljske banalnosti. Zunaj pa škreblja, ropota, dež vabi na žur in kaže fakiča snegu. Ki ga itak ni. Dokler pes ne zateži, pa greš z njim še ti odvreči košček viška. Logično, da ne daleč. Zgolj na trim. Tam proti Orlam ravno padaš v novo pozitivno dimenzijo. Načrti se ne zdijo več nemogoči, dokler si ne zaželiš ene precej učinkovite brzostrelke v rokah kakega zagrizenega ekologa. Kar naenkrat se namreč po trim stezi pripelje Daihatsu Feroza z novogoriško registracijo in notri dva mandeljca, ki sta si zamislila, da je trim steza pač idealni teren za terenca.(odstavek kletvic vstavi po potrebi). Malo najprej, malo nazaj, včasih po stezi, včasih pa tudi okoli, če je na poti slučajno preveč podrtih dreves. Saj včasih se navdušenca še potrudita iz vozila, ampak zgolj zato, da premakneta hlod. E….pa ker je ravno tak pasji dan, postanem še sam nekako skladen z naravo štirinožcev. Podobno  začutijo še tisti trije preostali trimčkarji (pa tudi tistih nekaj mamc, ki gredo na »nedeljskega ta zelenga« proti Orlam se ne more vzdržati in podpiše antiterensko peticijo) in nekako uporabimo nakopičeno energijo v drvarska posla. Hlodi kmalu spet lepo, urejeno ležijo. Takla mamo, ja, na našem konc.

Za modo nisem…

…sploh pa ne v megli… 

Da spodbudim slabo vest, posebej kar se tiče spremljanja modnih trendov na izbranem področju, še jaz napovem prostore, kjer bi švicajoče zadihan opazoval letošnjo tekaško modo. V ta namen bi za začetek sopihal marca v Sežani, kjer bi se osredotočil predvsem na oceno tekaške konfekcije kot posledico zimskih razprodaj. Kak mesec kasneje bi se povabil še na tek trojk, kamor bi seveda že prišel z izostrenim občutkom za modo, saj bi opazoval in analiziral, morda diagnosticiral že na golovških klancih. Tekaškemu poletju bi se izognil in se obnašal kot modna policija šele na Rokovem teku septembra. Kakopak na tem dogodku ne bi zanemaril niti kulinaričnih aspektov niti še zadnjega izdihljaja jesenske kopalne mode. Kot ponavadi, bi tudi letos končno oceno podal na Lublancu konec oktobra. Že vnaprej krivim preobilje pollitrskih argumentov za slabše rezultate.

 

 p.s. Počasne sorte friki rabimo več časa. V glavnem; občinstvo: želim vam zelene polno 2008!, »srečnga pa zdrauga«, pa to….kar gre pač zraven: hude želje in dobre misli…..  

Gnila tekma

Mislim, da Olimpija potrebuje novega trenerja.  Pozorno bralstvo bo verjetno opazilo kako malenkost, ki zapisane misli delajo kanček drugačne od prejšnjih impresij. Recimo to, da v naslovu ni omenjena tekma. Enostavno, ne moreš omeniti tekme, če pa vidiš razpad sistema. Še pridevnika »zelen« ne morem uporabiti, ker bi gostom delal krivico, saj te barve brez negativnega predznaka v trenutkih zelene žalosti pač ne morem zapisati. Morda bo kdo opazil, da ni pridanih fotk, ampak kaj naj objavim, če pa vidim samo pocarijo. Morda bo kdo še pogrešil kako spodbudno misel Miliču, a meni roji po glavi samo naslednji nasvet:  Marko prenehaj z aktivnim igranjem sedaj, ko si pri najzvestejših še zapisan kot zelena legenda in se ne poslovi šele takrat, ko bodo o tebi pisali kot o poslednjem Mohikancu, ki je do bridkega konca srčno garal za izbrani klub . V podobno kategorijo po mojem skromnem mnenju padeta morda tudi Gorenc, Huka. Kakopak za ostale najdem kako kletvico in kopico nasvetov o tem in onem. Bojda je bil na sceni tudi novi trener. Nisem ga opazil. Morda bo to kaj v povezavi z opazko o čudno dekonstruirani četrtkovi igri ekipe, ki je nekoč slovela kot ekipa pravih borcev na katero so s simpatijami gledali tudi sodniki. Ne pa tako kot danes, ko so gnili oranžkoti prispevali k gnili predstavi kar pomemben delež. To, da niso sodili v korist domačega parketa zgolj še potrdi sliko, ki ponuja zavoženost še ene sezone v dvorani pod Rožnikom. Spoštovanje oranžkotov je Olimpija dokončno izgubila . Da se vrnem k tej čudni de( ne me hecat z re)konstrukciji. Bi se skoraj upal zapisati: Neronov način. Kot da se je nekdo potrudil in razdrl še tistih nekaj akcij, ki jih je Memi uspel vcepiti v glavo tem košarkarskim navdušencem, ki za cekine nosijo zeleni dres. Sploh pa ne razumem zakaj je tako težko razumeti, s trenerjem ali brez, da potrebuje igralec z »mehko roko« kako blokado za izdelan met. Zeleni trdobučneži tega navkljub dolgemu košarkarskemu staležu, v katerem so morali dati čez nekaj starostnih selekcij z osnovnimi košarkarskimi predavanji, očitno ne vedo. In lepo prosim naj mi nekdo razloži logiko, ki jer obdržala številki 20 in 30 v klubu tudi po pripravljanjem obdobju. Tisti, ki naj bi igral organizatorja igre očitno še sam sebe ne zna organizirati. Nimam dovolj prstov za štetje zgrešenih podaj, petnajstim točkam navkljub. Skratka, ljubljanski zeleno-beli: PEJTE SE SOLIT ! s tako gnilo košarko. Še sreča, da je bil vaš/naš gost samo Žalgiris.