mAU PRTEGNEN

Sem pa tja se zgodijo odlomki, ki spomnijo na dejstvo, da je vsak po svoje mudelc. Tako kot recimo oni dan zarana v lokalni telovadnici, kamor se po dolgem času vrnem, da bi prebudil živčne končiče. Jutranja scena je vedno zanimiva, saj smo med maloštevilnimi rekreativci v glavnem ljubitelji zmernega napredka. Pa se najde med nami tudi ena s presežkom energije. Vsak pride na vrsto za uvrstitev na seznam osnovnih podatkov. Izmuz ne uspe, še sem sam deležen svojega deleža. Kilavo komuniciranje se konča, ko me ne uspe uvrstiti na lublanski zemljevid. Kot da ne ve, da je jutranja komunikacija problem za zaspance…hehehehe Da ne ve kje je ta, očitno ne dovolj, famozni kvart, še pripomni. Ej, mala na končne postaje je tudi treba biti pozoren ! Jagodni izbor, bi rekel. Ampak ni panike, dan je vseeno lep in ko se popoldne izmuznem še tisti manični hordi »psajhovoznikov« na obvoznici se skorajda uspem zapeljati na domače parkirišče. A do popoldanskosti je še daleč. Sosed betonira, pa je ena zavaljena hruška zaprla dovoz. Sedaj popolnoma dojamem bistvo lokalnih špelunk. Obstajajo zato, da pomagajo. Uspe mi še en izmuz, ko modro puščico zgolj parkiram in ne vstopim skozi rajska vrata temveč odločno zakorakam na brv proti domu. Tam me dohiti še ena presežna. Kam da grem, takole otovorjen in pražnje oblečen vpraša. Z moje strani že letijo čudni pogledi in zajedljivi odgovori, ko se zavem bizarne situacije. Hehehe, sredi gozda stojim, na hrbtu čepi nahrbtnik s prešvicanimi cunjami, na meni visi casual šihtna moda neprimerna gozdnim aktivnostim. Poskušam pojasniti, da ne izvajam niti Tai chija niti joge, da enostavno hodim domov tu čez, ker je dovoz pač zaprt. Pa ne uspem zadovoljivo pojasniti…hehehe Mestna bejba pač ne verjame, da stoji hiša zraven gozda in da grem domov. Hja, takle mamo, mi predmestni……