Natanko 13 mesecev po zadnjem obisku, vedno manj skritega cukra se je PRIMA, zdaj že skoraj tradicionalno, spet zagnala na lovsko pot in še enkrat več ponovno elegantno obšla trume, ki so se zaganjale proti joti. Midva sva tako banalni cilj seveda ignorirala. Še več: domišljala sva si, da zlagoma povečujeva naklonino, da z lahkoto premagujeva jutranji hlad in pospešeno loviva opojnost prvih sončnih žarkov. Vonj po snegu je pričaral svečano vzdušje, ko se je zdelo, da ničesar ne manjka za prvovrstno uživancijo po tednu, ki se je izgubil nekje med lovljenjem ravnotežja na cesti, ki fura proti križišču vseh poti, tako tistih strmih, hribovskih kot tistih ovinkastih iz vsakdanjosti. In potem se enostavno zgodi, da te nekaj prešvicanih korakov po jesenskem listju odnese v dimenzijo z jasnimi odgovori. Ko enostavno spoznaš,da hočeš še in čim večkrat. In še enkrat več skleneš, da se boš odslej že peljal naprej nekako v smislu »lebanovo« vrednega živleja. A daljša koncentracija v nedeljo zjutraj?: malo morgen!; na vrhu je bilo filozofsko umeščanje že relikt preteklosti, ker je spet zeblo. Kot je v navadi na tem kuclju. Vedno kadar se povzpnem na Malo Ponco me zebe, ne glede na sonce povsod naokoli. Tale vrh je ravno prav sedelsko-grebenske narave, da vseskozi nekaj vleče čez. Ampak to je zgolj del očarljivosti turice, ki jo je vedno potrebno podaljšati do Tamarja. Pa ne zaradi hord spodaj, ampak zaradi kičastih korakov, ki osamljeno vozijo čez krnice, po meliščih, mimo jesenskih macesnov, ravno dovolj blizu resnejših mogotcev, da se ti pocedijo sline. Da bi v takih trenutkih imel pipo, pa ponošen gvant in klobuk, sedeč pred kako pastirsko bajto ! Hehehehe, pa zakrivljeno palico v roki !!!! Jep, tura se je izkazala za ustrezen prevetritveni cilj na začetku nove sezone. Preblisk k tematiki: Zakaj se že leto začne januarja in ne septembra ? Eh, saj bom tih, se grem raj kak na štant z gurtno zataknit …. 
Ampak odgovor sploh ni enostaven.
