Na Lublancu 07 me je pralo

Enkrat za spremembo se ne bom šel tekaškega pisuna, ki obarva svoje dosežke v paleto trpkih kriz in adrenalinskih pospeškov, niti se ne bom spuščal v modne zapovedi sotekačic, ki so praviloma švigale mimo mene, žvižgajoč kak emtivijevski napev. Suvereno bom zapisal, da mi je bil populistični Zoki všeč. Oblekel je jakno zelenega kluba (evo…hehehe..pa mi je uspelo zeleno barvo vštuliti tudi v skoraj medicinski zapis) in v cilju lepo čestital tekačem, ki so zmogli svojo dozo kilometrov. Vsekakor gre ta poteza v zeleni jakni s tresočo roko županu bolj v prid, kot tista Lojzetova, ko si je v sredo nadel vijolični šal. Bolj vnete je ta poteza zmotila zgolj toliko, kolikor se je medli spomin uspel spomniti, da se je svoje čase Lojze uspel predstaviti z zelenim šalom. Bi se spodobilo od predsednika, da zna zavzeti stališče. Vsaj meni se zdi tako. Še bolj zabavni trik si je privoščil svoje županske dni minister Dimitrij. Njemu je takrat na tekmi s Cibono uspelo svečano odpreti prenovljeno Halo Tivoli: prebarvano v vijolično. Jaz sem preveč zelen, da bi štekal tako potezo.Eh, me je malo zaneslo.

Koneckoncev sem želel nekaj pisati zgolj o spodnjem grafu, ki naj ponazori moj, nedeljski, deževni lauf. Priznam, vrednosti srčnega utripa, predvsem v zadnjih kilometrih, me malce presenečajo. Utrip čez 200 verjetno pomeni samo dvoje: ali gre Polar počasi v franže ali pa se moram malce zasekirati, ker mašina očitno ni dizel, ki bi mirno vlekla tudi na daljše proge. Mogoče sta imela kaj pri trapastem utripu zraven tudi dva isogela, ki sem si ju privoščil v zadnjih kilometrih. Seveda je potem letelo preko mej (pustimo debato o tem kaj se zgodi, ko učinek gelov popusti ); zato zdaj preklinjam stopnice in tetivo. Počutje v jutranjem nalivu je bilo sicer okej, brez posebnosti, skorajda pod kontrolo, še več naravnost užival sem ob spoznanju, da nisem edini nevrotik, ki med laufom popeni za malenkosti. Ena takih malenkosti, ki očitno ne moti samo mene, je povezana z vezalkami. Ko se te nepričakovano odvežejo, je vsega veselja v trenutku konec. Moraš se ustaviti, odviti na stran, se prepogniti in prešvicano opazovati tekače, ki si jih predtem mukoma prehitel. V tem trenutku vstavljam še polemiko s staro trditvijo, da na teku tekmuješ predvsem sam s sabo. Ja,ja; je že res, ampak čisto dobro dene, ko jih nekaj prehitiš in tako ugotoviš, da vseeno nisi najslabši. Pač, prekletstvo današnjega časa, to nenehno tekmovanje. A pri vezalkah to vseeno ni najhuje. Najhujša je izguba ritma. V žaru enaindvajsetke in celotnega dogodka želiš biti spet čim prej »on d trek« in zato pospešiš, se zadihaš, »te zagifta«, pojavi se bodec: cilj se začne oddaljevati, veselja je konec. Hujše skoraj ne more biti.

A kot rečeno, tokrat sem se počutil dobro, dež me ni motil in prav zadovoljen sem bil ob spoznanju, da gre na enaindvajset dokaj spodobno tudi brez kolikor tolikor rednega treninga, samo tale graf mi ne gre iz glave. Po mojem Polar jemlje slovo. Evo, sem zavzel stališče.

OLIMPIJA NAJ ODMEVA DO NEBA

Ura je ena popoldne, po radiu poročajo o dogajanju na mariborski tržnici, mene pa navija kot že dolgo ne. Se počutim kot mulac, ki je lovil bus, zato, da bi potem lahko zmrzoval na Podrtiji in, logično, spet lovil bus za nazaj. Ampak potem so v Ljubljano prišli neki drugi zmaji, ki niso bili najbolj za zeleni šport in so zadeve padale, stagnirale, propadale in končno postale obrobnosti. Še število dragonsev je upadlo, nič več ni bilo zaslediti izvirnih navijaških posegov. Kot da bi se znašel v Mordorju, kjer ni prostora za magični trojček zelenih ekipnih športov. Končno se časi spreminjajo: mulci spet odhajajo z vlakom, še klub organizira bus in vem za kar nekaj modelcev, ki bodo danes živčno stiskali pesti za veterane slovenske nogometne scene, ki bodo čez slabo urco podajali lekcije nekim mladeničem v Mariboru…..hehehehe.. Skratka, danes je eden tistih dni, ko nostalgični zmaj spet voha navijaško strast in se spominja zlatih tednov, ko je bilo mogoče v sedmih dneh videti prvoligaški fuzbal, evroligaško košarko in alpski hokej.  Ko šljivi realnost pa dejanske šanse, pa dejstva o prvoligašu in tretjeligašu…ajde zmagite !!!!!….Ko šljivi dejstva o pomanjkanju centra, o skorajšnjem propadu, o nepremagljivi Sieni: …ajde zmagite….!!!! Za nameček se obeta  v petek še hokej na koncu avtoceste, malo pred predorom hehehehe….: ajde zmagite !!!!…. Ja, včasih svet postane zelen.  To je dobro.

Sinica je vzletela !

Evo. Heca je konec, v igro vstopa še ena legenda, ki kani povedati, da vse saks, da je v hribih lepo, da obstaja tudi drugačen pogled na svet, kjer mehiške žajfe niso v prvem planu, kjer je »1,8 16v turbo« tarča posmeha, kjer je 14-dnevno poležavanje v istrskem kampu očrtano zgolj zaničevalno. Odpira se pejdž, kjer je doma veselje do aktivnega, kjer najdeš inspiracijo in dvome v big maca, kjer bistrosti iščejo svojo pot v svet. Sinica je vzletela ! Dobrodošla v blogersko turbulenco !

mAU PRTEGNEN

Sem pa tja se zgodijo odlomki, ki spomnijo na dejstvo, da je vsak po svoje mudelc. Tako kot recimo oni dan zarana v lokalni telovadnici, kamor se po dolgem času vrnem, da bi prebudil živčne končiče. Jutranja scena je vedno zanimiva, saj smo med maloštevilnimi rekreativci v glavnem ljubitelji zmernega napredka. Pa se najde med nami tudi ena s presežkom energije. Vsak pride na vrsto za uvrstitev na seznam osnovnih podatkov. Izmuz ne uspe, še sem sam deležen svojega deleža. Kilavo komuniciranje se konča, ko me ne uspe uvrstiti na lublanski zemljevid. Kot da ne ve, da je jutranja komunikacija problem za zaspance…hehehehe Da ne ve kje je ta, očitno ne dovolj, famozni kvart, še pripomni. Ej, mala na končne postaje je tudi treba biti pozoren ! Jagodni izbor, bi rekel. Ampak ni panike, dan je vseeno lep in ko se popoldne izmuznem še tisti manični hordi »psajhovoznikov« na obvoznici se skorajda uspem zapeljati na domače parkirišče. A do popoldanskosti je še daleč. Sosed betonira, pa je ena zavaljena hruška zaprla dovoz. Sedaj popolnoma dojamem bistvo lokalnih špelunk. Obstajajo zato, da pomagajo. Uspe mi še en izmuz, ko modro puščico zgolj parkiram in ne vstopim skozi rajska vrata temveč odločno zakorakam na brv proti domu. Tam me dohiti še ena presežna. Kam da grem, takole otovorjen in pražnje oblečen vpraša. Z moje strani že letijo čudni pogledi in zajedljivi odgovori, ko se zavem bizarne situacije. Hehehe, sredi gozda stojim, na hrbtu čepi nahrbtnik s prešvicanimi cunjami, na meni visi casual šihtna moda neprimerna gozdnim aktivnostim. Poskušam pojasniti, da ne izvajam niti Tai chija niti joge, da enostavno hodim domov tu čez, ker je dovoz pač zaprt. Pa ne uspem zadovoljivo pojasniti…hehehe Mestna bejba pač ne verjame, da stoji hiša zraven gozda in da grem domov. Hja, takle mamo, mi predmestni……

Špancir

 

Natanko 13 mesecev po zadnjem obisku, vedno manj skritega cukra se je PRIMA, zdaj že skoraj tradicionalno, spet zagnala na lovsko pot in še enkrat več ponovno elegantno obšla trume, ki so se zaganjale proti joti. Midva sva tako banalni cilj seveda ignorirala. Še več: domišljala sva si, da zlagoma povečujeva naklonino, da z lahkoto premagujeva jutranji hlad in pospešeno loviva opojnost prvih sončnih žarkov. Vonj po snegu je pričaral svečano vzdušje, ko se je zdelo, da ničesar ne manjka za prvovrstno uživancijo po tednu, ki se je izgubil nekje med lovljenjem ravnotežja na cesti, ki fura proti križišču vseh poti, tako tistih strmih, hribovskih kot tistih ovinkastih iz vsakdanjosti. In potem se enostavno zgodi, da te nekaj prešvicanih korakov po jesenskem listju odnese v dimenzijo z jasnimi odgovori. Ko enostavno spoznaš,da hočeš še in čim večkrat. In še enkrat več skleneš, da se boš odslej že peljal naprej nekako v smislu »lebanovo« vrednega živleja. A daljša koncentracija v nedeljo zjutraj?: malo morgen!;  na vrhu je bilo filozofsko umeščanje že relikt preteklosti, ker je spet zeblo. Kot je v navadi na tem kuclju. Vedno kadar se povzpnem na Malo Ponco me zebe, ne glede na sonce povsod naokoli. Tale vrh je ravno prav sedelsko-grebenske narave, da vseskozi nekaj vleče čez. Ampak to je zgolj del očarljivosti turice, ki jo je vedno potrebno podaljšati do Tamarja. Pa ne zaradi hord spodaj, ampak zaradi kičastih korakov, ki osamljeno vozijo čez krnice, po meliščih, mimo jesenskih macesnov, ravno dovolj blizu resnejših mogotcev, da se ti pocedijo sline. Da bi v takih trenutkih imel pipo, pa ponošen gvant in klobuk, sedeč pred kako pastirsko bajto !  Hehehehe, pa zakrivljeno palico v roki !!!!  Jep, tura se je izkazala za ustrezen prevetritveni cilj na začetku nove sezone. Preblisk k tematiki: Zakaj se že leto začne januarja in ne septembra ? Eh, saj bom tih, se grem raj kak na štant z gurtno zataknit ….  Ampak odgovor sploh ni enostaven.